Zakaj ste se odločili prijaviti v šov? Kako so odločitev komentirali vaši najbližji?
Čeprav slovensko občinstvo licenčne oddaje Survivor še ne pozna najbolje, pa jaz spadam med tiste, ki ameriško verzijo oddaje že leta in leta skoraj religiozno spremljajo. Poziv za prijave je prvi opazil moj partner Jernej, ki je mojo dolgoletno željo po sodelovanju v oddaji dobro poznal, in mi novico tudi nemudoma sporočil. In če se dobro spomnim, sem bila že naslednji dan prijavljena. (smeh) Jernej je seveda tudi moj največji podpornik, nemudoma je namreč privolil, da bo skrbel za vse štiri najine pse in poslovne zadeve ob moji odsotnosti, ter mi s tem omogočil gotovo eno najbolj norih doživetij v življenju. Izkušnja Survivor nedvomno prinaša nov odnos do samega sebe, nov odnos do že zdavnaj pozabljenih vrednot. Spoznanje, kako prepolne riti imamo doma, je gotovo na prvem mestu.
V oddaji se je skupaj z 19 sotekmovalci podala na rob svojih psihičnih in fizičnih zmogljivosti. Da bi to enkrat naredila, si je dolgo želela.
Kako ste se pripravljali, psihično in fizično? Katera priprava je pomembnejša?
Če bi na Survivor odšla leto dni prej, bi bila moja fizična pripravljenost veliko boljša. Zadnje pol leta pred odhodom sem namreč namenila skoraj izključno delu z begunci ter, iskreno povedano, na Filipine odpotovala fizično utrujena in oslabela. Toda glava je vsekakor bila na pravem mestu, adrenalin naredi svoje in na ta način je mogoče uresničiti prav vse. Sicer pa je uspeh v Survivorju odvisen od kombinacije psihične pripravljenosti, ki je absolutno na prvem mestu, fizične zmogljivosti in sposobnosti taktiziranja. In čeprav se ti zdi, da obvladaš vse troje, se lahko hitro znajdeš na letalu za Slovenijo! (smeh) Pravega recepta pravzaprav ni in izjemno pomembno se je zavedati, da se igramo igro. Ta pa utegne biti pogosto izjemno zahtevna in nepredvidljiva. Sicer pa je bila dobra popotnica za na Filipine tudi dolgoletno sodelovanje s Tonijem Baznikom, inštruktorjem preživetja v naravi, s katerim v zadnjem obdobju sodelujeva predvsem pri izvedbi teambuilding preživetij v naravi za podjetja. Od njega sem se naučila marsikaj koristnega: kako narediti bivak, kako zakuriti ogenj … To je bila, recimo temu, res dobra priprava.
Simona Potočar, udeleženka šova:
"Doma nimam televizije in Survivor je ena in edina oddaja, ki jo z Jernejem spremljava. In še to prek računalnika."
Podnebje na Filipinih je precej drugačno kot tukaj, kaj je bilo najbolj skrb vzbujajoče?
Nekako so mi podnebne spremembe v veselje in se z njimi ne obremenjujem. Pred odhodom lahko le držiš pesti, da te ne ujame monsunsko obdobje. Glede bolezni nisem imela posebnega strahu, kot zvesta gledalka oddaje sem se bolj zavedala nevarnosti površinskih poškodb kože, ki se v tamkajšnjih podnebnih razmerah – z dodatkom vsakodnevnih aktivnosti v vodi – težko celijo in lahko postanejo zelo nevarne.
Znani ste po svojem humanitarnem delu, kot vodnica reševalnih psov in kot prostovoljka v humanitarni organizaciji Adra, pol leta ste preživeli z begunci, vajeni ste stresnih situacij z neznanci. So vam te izkušnje koristile v Survivorju ali gre za drugačno situacijo?
Vsekakor menim, da so mi vse moje dosedanje »preživetvene« izkušnje prišle še kako prav. V zadnjih letih sem bila priča številnim težkim trenutkom in moja koža je vsekakor postala veliko trpežnejša. A Survivor je le Survivor in čakale so me številne nove preizkušnje: ena od teh je bila nedvomno stradanje, druga pa popolna odsotnost od najbližjih. Tega v takšnih ekstremih merah do zdaj še nisem preizkusila.
Kot ste že povedali, ste velika ljubiteljica Survivorja. Kaj je tako posebnega v tem šovu? Menite, da so ženske v slabšem ali boljšem položaju kot moški?
Ogledala sem si vse dele vseh sezon ameriškega Survivorja, kar skupno nanese okoli 600 oddaj. Drži, Survivor je preprosto nora kombinacija fantastične lokacije, igre socialnih veščin, zanimivih borb in iskanja načinov preživetja. Glava se v teh razmerah obnaša precej drugače, kot smo je vajeni doma v udobnem naslonjaču, predvsem pa s polnimi želodci. In ko je človek enkrat v položaju, da se z lastno glavo ne zmore več razumsko pogovoriti, potem zadeva za gledalce postane zelo zanimiva, za tekmovalce pa seveda živce parajoča. Pravila glede ženske ali moške prednosti v igri ni. Odlično ali katastrofalno se odrežejo tako eni kot drugi. Bi pa morda izpostavila nekaj večjo žensko psihično moč in nekaj večjo moško fizično.
Simona o tem, ali pripravlja še kakšno presenečenje:
"Svojih »presenečenj« po navadi ne načrtujem, najdejo me sama, jaz pa se jim samo težko upiram. (smeh) Trenutno je morda največje presenečenje, ki ga počnem, še fitnes preobrazba z mojim trenerjem Mitjo Petanom. Tudi to se da primerjati s Survivorjem – v obeh primerih sem brez čokolade!"
Vaše življenje je tesno povezano s psi, predvsem reševalnimi. Kaj vas je pripeljalo k temu delu?
Letošnjo zimo bo 10 let, odkar sem iz novomeškega zavetišča Turk domov pripeljala svojega najstarejšega psa Ota. In kmalu zatem se je moje življenje obrnilo na glavo. Za to je v zelo pozitivnem smislu kriva tudi Cvetka Kočjaž, kinološka inštruktorica, ki jo v Novem mestu zelo dobro poznajo. Delo z reševalnimi psi in sodelovanje v iskalnih akcijah pogrešanih oseb na Dolenjskem, v Posavju, Beli krajini in široko po Sloveniji je hitro postalo moj način življenja. In danes je temu nekako podrejeno vse. Vsi moji poslovni partnerji, prijatelji, predvsem pa družina, vedo, da ko zazvoni telefon in se na njem izpiše telefonska številka regijskega centra za obveščanje, prek katerega smo najpogosteje aktivirani, spustim iz rok popolnoma vse in grem na pomoč. Teh primerov je približno 10 letno. Sicer pa preprosto … rada pomagam. Na vseh področjih, če le imam za to primerno znanje.
Z Jernejem sta se med prvimi začela ukvarjati s supanjem po Krki, to je tudi del vajine tržne dejavnosti. Kaj je po vaši oceni tako posebnega v tem športu, da je postal tako priljubljen?
Je preprosto dostopen vsakomur. Supanje obožujejo razposajeni otroci, rekreativni športniki, pa tudi upokojenci, ki s pomočjo deske skrbijo za svoje ravnotežje, ohranjajo ali celo izboljšujejo fizično pripravljenost. Seveda pa ni lepšega kot spustiti se po Krki, uživati v tišini in skritih kotičkih otokov sredi zelene krasotice. In se preprosto odklopiti. Dobro pri supanju je tudi to, da je priporočljivo pustiti mobilne telefone na kopnem. In potem je res mir. (smeh) Da je supanje res dostopno vsakomur, dokazuje tudi projekt Feel the freedom of the water oziroma Občuti svobodo vode, v katerem zelo intenzivno sodelujemo. Bistvo projekta je spodbujanje vključevanja invalidnih oseb v vodne športe, v našem primeru supanje. Želja je razviti posebne pristope in pripomočke, s katerimi bi bilo supanje invalidom primerno dostopno. In gre nam odlično. Skoraj vsak teden supamo z društvom Sonček iz Krškega, projektu pa se pridružujejo tudi številni invalidi iz vse Slovenije. V preteklem tednu je na primer Nino Batagelj s pomočjo prilagojenega sedeža za invalide supal na Krki in Zbiljskem jezeru. In bil pri tem odličen!
