Zakaj ste iz domovine sploh družno odšli?
Bolj ko sva z možem Geno razmišljala o tem, da je prihodnost naše družine v Sloveniji klavrna, lažja je bila odločitev, da spakiramo in gremo. Kje pa navsezadnje piše, da moramo biti na nekem mestu, če nam tam ne ustreza več. Tako prepričanje je samo v glavah, potrebni so premik, pogum in akcija za nove življenjske izzive.
Torej je bila odločitev lahka?
Da in ne. Lahka, ker sem vedela, kam grem, saj je bil Gena tam že par mesecev nastanjen, imel je delo in led je bil prebit. Lahka tudi zato, ker sem bila seznanjena z njihovim šolskim sistemom, za katerega sem menila, da najinima otrokoma omogoča lepšo in stabilnejšo prihodnost – kar se je izkazalo za še kako resnično. Težko mi je bilo le zato, ker sem zapustila svoje drage prijatelje, čeprav smo zdaj ves čas na zvezi prek družbenih omrežij.
Nana Zeneli, Slovenka, ki živi v Švici
"Praksa, ki me je navdušila, saj uči točnosti in odgovornosti: če najstnik zamudi pouk in ne prinese opravičila, dobi položnico za 200 švicarskih frankov (183 evrov)."
Kdo je sploh dobil idejo in sprejel končno odločitev?
Oba sva se že nekaj časa pogovarjala, da si zaslužimo boljše življenje in da je čas za korenito spremembo, tako da je Gena spakiral in odšel poiskat službo. Nastanjen je bil pri nečaku, bil je sam osem mesecev, nato pa je prišel zadnjega avgusta 2015 po nas in smo šli.
Kako je selitev sprejela družina – sin, hči, kuža?
Najlažje jo je sprejel kuža Jacky. Otroka pa smo tako rekoč potegnili stran od prijateljev, sošolcev in okolice, res ni bilo lahko. Vendar sta se tu hitro prilagodila in si našla nove prijatelje. Tako sem ponosna nanju. Še vedela nisem, da sta taka talenta za jezike, saj sta nemščino v treh mesecih povsem osvojila. Poleg angleščine, albanščine in hrvaščine govori Lindi še portugalsko, špansko in brazilsko. Ponosna sem, da bi kar poletela!
Kakšne so bile želje – popotnica prijateljev in sorodnikov ob odhodu?
Naši iskreni in pravi prijatelji so nam seveda zaželeli vse dobro, no, so bili pa tudi taki, ki so nam napovedovali, da se bomo čez tri mesece vrnili, da iz nas nič ne bo in podobo. Njih v naših življenjih ni več, ker smo vse negativce, »fovšljivce« in zahrbtneže odvrgli med odpadni material. Za vedno.
Kaj vse je bilo treba urediti pred odhodom?
Spakirati obleke … Hihihi, šalim se. To je šlo še najhitreje. Odjaviti se je bilo treba s stalnega prebivališča, na davčni upravi urediti vse potrebno ... V glavnem je šlo za papirologijo.
Niste pa šli v Švico na slepo …
Mož ima v Zürichu nečaka Arijana, tako da je, dokler ni našel stanovanja za nas, živel pri njem. Za gostoljubje smo mu iz srca hvaležni, saj tu ne dobiš stanovanja, če dela in dela ne dobiš, če nisi nekje nastanjen, stalno prijavljen. To je tu zelo zapleteno.
Prvi dobri vtisi, prvi slabi, kakšna stiska?
Jaz sem imela osebnostne stiske, priznam, saj sem družaben človek. In ko nisem nikogar poznala, mi je bilo kar težko. Čeprav sem v sebi vedela, da si bom družbo že našla, je bilo to le močnejše od mene … Vendar je hvala bogu to za mano.
Sta hitro dobila službo oziroma delo?
Oba delava in zelo sva zadovoljna.
Na svojem facebook profilu ste vedno urejeni: bleščeči čeveljci, namazani nohti, naličene oči – je to samo za fotografiranje ali ste vedno taki?
Veste, moja mami je imela že pred 40 leti svojo osebno šiviljo, tako da je ta gospa tudi meni šivala in sem že takrat imela skoraj vsa oblačila narejena po meri, tako da je ta urejenost meni nekako vcepljena. In … da, jaz se ne dam, niti letom. Rada sem urejena, predvsem zase, ker se tako bolje počutim.
Kaj vam je v Švici najbolj všeč?
Uf, pa začnimo: najprej sistem, ki je več kot na mestu, kultura ljudi, ki je res kultura v pravem pomenu besede. Samo en primer: če se z avtom ustaviš pred prehodom za pešce, se ti s kretnjo zahvalijo. Lepo, ne?
Všeč mi je, da človeku, ki je pridobil švicarsko državljanstvo in je potem storil kriminalno dejanje, vzamejo državljanstvo in ga pošljejo tja, od koder je prišel, ne glede na to, ali je bil Švicar pet ali 40 let. Samo pomislite, če bi v Sloveniji sprejeli tak zakon, bi se število prebivalcev prepolovilo čez noč.
Vedno znova me gane, kako lep odnos do živali imajo, saj tu ni potepuških muck in kužkov. Ne smem pozabiti tudi, da tu vlada meni tako ljuba točnost. Kjerkoli imaš dogovorjen termin, ali pri zdravniku ali za razgovor za delo, te ob dogovorjeni uri pokličejo in pika. Ni čakanja.
Še en primer, ki me v Švici navdušuje: če kakega večjega zneska ne moreš takoj plačati, se lahko dogovoriš za plačilo na obroke in to tako, da ti določiš število obrokov in čas, v katerem boš znesek poravnal.
Malce nenavaden, a zelo vzgojen je tudi šolski sistem. Otroci morajo od 15. leta naprej že iskati delo, tako da imajo na primer tri dni pouka, dva dneva delajo in so zato plačani, če imajo povprečje ocen 5,5, pa so še dodatno plačani. Motivacija je tako vedno prisotna, bistvo sistema pa je, da otroci po končanem šolanju že imajo delovne izkušnje.
Vedno znova me gane, kako lep odnos do živali imajo, saj tu ni potepuških muck in kužkov.
Pa veste, kaj, sosed sosedu da mir, nihče se ne vtika vate in v hišnem pravilniku je zapisano, da je nedelja ne-delja in se ne dela, tako da je tudi košnja trave prepovedana ta dan ali pa kakšno sekanje drv in podobno, sicer hitro dobiš kontrolo, ki te močno udari po žepu.
Fino, ne? Veste, dolgo bi lahko še naštevala, kaj mi je všeč … Preprosto rečeno: rojena sem, da zdaj živim tu.
Ste sploh kdaj obžalovali, da ste se odselili iz Slovenije?
Ne, nikakor. Na splošno sem tip človeka, ki ničesar ne obžaluje.
Kolikokrat se vračate v Slovenijo?
Ne velikokrat. V dveh letih sem bila štirikrat. Me niti ne vleče preveč, če sem iskrena.
Nagajalo vam je zdravje, bolan je bil tudi Gena. Na fotografijah sta videti kot rožici …
Oba sva hvala bogu zdrava. Da pa je tako, sta zagotovo pripomogla sprememba in način življenja, ki ga živiva. Zavedava se, da vsako bolezen človek sam prikliče, sam pridela, ker ni razčistil s preteklostjo. In ker težav sproti ne rešujemo, se v nas kopičijo negativna čustva: od jeze do strahu, nato pa je telesu dovolj in udari vse ven, mi pa zbolimo.
Kdo je zdaj vaš krog prijateljev?
Različno, Švicarji, Nemci, Italijani, ja, pa tudi slovenski par imava tu, Balkancev pa se na široko izogibava.
Kakšni so načrti za naprej?
Malo sem vraževerna, zato zelo nerada govorim o načrtih. Seveda imava postavljene cilje in zagotovo jih bova uresničila. Lahko vam povem samo to, da z mojo najboljšo prijateljico in zagotovo najboljšo psihoterapevtko, Mojco Stonič, pripravljava projekt v Švici, saj je povpraševanje po tej svetovno priznani strokovnjakinji v Švici vse večje.
