Z redno službo ste kar takoj vstopili v svet estrade, kajne?
Ja, najprej sem prišla v uredništvo takratnega Stopa, ki je bil prvi medij na področju glasbe, filma in televizije. Kar takoj sem padla med zvezde, ki sem jih do takrat poznala samo s televizije in koncertnih odrov. Želela sem si jih spoznati še bolj, zato me je po tihem malo mikalo na Lady, ki sem jo seveda tudi redno brala. Zgodbe iz sveta slavnih so me zanimale od malih nog in prav spominjam se, kako sem že kot osnovnošolka denar za malico vedno raje porabila za nakup revije Bravo. Na srečo sem bila v šoli blagajničarka, imela se svoj seznam naročenih na malico in nihče me ni vprašal, zakaj pa jaz ne malicam. Ampak ja, takšne zgodbe in zgodbice so me od nekdaj zanimale. In ko me je potem pred dobrimi desetimi leti v uredništvo Lady povabila takratna urednica Jelka Sežun, sem seveda skakala od veselja. Je pa navdušenje z leti plahnelo, saj je bilo tako meni kot vsem mojim sodelavcem hudo gledati, kaj se dogaja z našo revijo. Ko smo jo pred letom dni dokončno izgubili, sem bila žalostna. Še posebej hudo mi je bilo, ker mi je bilo le dobro leto pred tem zaupano njeno urejanje. Ampak zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, in skupaj s svojimi sodelavci sem se podala na novo pot.
Prodajne številke povedo vse
Preverjanje, ali kdo dela dobro ali slabo in kaj o tem mislijo bralci, je pri revijah na moč preprosto. Število prodanih izvodov pove vse. In Zvezde se prodajajo izvrstno. »Izredno zadovoljna sem s prodajo Zvezd in hvaležna bralcem, ki nas prebirajo in ostajajo z nami. To je spodbuda, ki nas v uredništvu iz dneva v dan žene v iskanje najboljših zgodb.«
Zvezde je ime, ki reviji pristaja bolj kot Lady, saj resnično zajema vse, kar je v svetu zvezdnikov ekskluzivnega …
Ko smo ime revije izgubili, smo na uredništvu seveda intenzivno razmišljali o novem. Predlogov je bilo ogromno, večina se jih je vrtela okoli ženskih imen, kot sta na primer Diana ali Lily, ampak meni so od vsega najlepše zvenele Zvezde. O zvezdah namreč pišemo in zvezde ustvarjamo. In prav na živce mi gre, ko govorijo, da v Sloveniji nimamo zvezd. Nasprotno. Zame je vsakdo, ki nastopa v naši reviji, zvezda. Ne vem, zakaj taka skromnost. Jaz sem ponosna, da sem urednica Zvezd.
Zvezde so z dogajanjem slavnih med vsemi revijami najbolj na tekočem. Se sploh zgodi, da med spremljanjem konkurence v njihovih revijah zasledite kaj novega?Da kdo drug izvoha kaj pred nami, je res izjemoma. Ves čas težim k temu, da bi bili pri objavljanju informacij prvi. Prva novica je v reviji, kot so Zvezde, najpomembnejša in najdragocenejša. Vse kasnejše objave nimajo več takega učinka. In ker težim k temu, da smo prvi, smo morda kdaj malček zaletavi …
Kadar gre za trače, mnogi pomislimo, da se piše kar nekaj. V Zvezdah ni tako, kajne?
Vztrajam pri tem, da dobimo izjave tistih, o katerih pišemo. Konec koncev so take novice tudi veliko bolj zanimive od tistih, da smo nekoga srečali na tržnici, ko je kupoval češnje. Z mirno vestjo lahko rečem, da neresničnih, izmišljenih tračev v Zvezdah ne boste našli.
Ampak mnoge zgodbe, ki so ekskluzivno izšle, so tudi njihovi akterji označili za čisto laž ... kaj kmalu pa so se izkazale za resnične.
Oh, takšnih primerov je ogromno. Na tak način se pač branijo. Najbolj sveža afera se je zgodila konec lanskega leta, ko smo pisali, da pošteno škriplje v zakonu znanega slovenskega športnika. Po objavi novice smo bile novinarke vse, samo ljudje ne. Mislim, da smo zaradi tega pisanja izgubili tudi kar nekaj ogorčenih bralk, ker so bile užaljene, da pišemo laži o tako »fejst« fantu, pa da ne pomislimo na otroke in tako dalje. No, pa se je na koncu vendarle izkazalo, da se res ločuje. Pa ne samo to, temveč da je po tistem zamenjal že dve novi punci. Kdo je potem v tej zgodbi lažnivec? Mi, ki smo pač razkrili nekaj, kar so že vsi okoli njega vedeli, ali on, ki je res skakal čez plot, pa je skušal to prikriti. Ko si enkrat javna osebnost, pač moraš paziti na to, kaj počneš, sicer je prav, da nosiš posledice. Predvsem pa je prav, da paziš, kaj govoriš. Nemalokrat se namreč zgodi, da neka znana oseba v družbi novinarja izblebeta kakšno zadevo, ki jo seveda ta potem uporabi v novici. Potem pa se pritožujejo, da so to rekli v hecu, da so se samo šalili. Ja, ne mine teden, da se ne bi kdo pritoževal nad nami.
Kakšna so vaša moralna načela glede na to, da kot urednica odločate o tem, kakšno kredibilnost bo revija imela?
Moja moralna načela so zelo visoka. Za urednico rumene revije morda celo previsoka. Pa si ne morem pomagati. Sem pač tudi sama žena in mama in vedno pomislim, kako bi bilo v takem primeru mojim domačim. In če kdo misli, da uživam ob razkrivanju intimnih podrobnosti o drugih, se seveda moti. Je pa res, da nikoli ne potrebujem veliko časa za razmislek, da novico, za katero njen avtor stoji, objavim. Pa če je še tako boleča. Konec koncev je moja naloga, da dobro prodajam revijo, ki jo urejam. Prodajajo pa žal danes najbolj teme, kot so ločitev, smrt, bolezen … No, toliko bolj nas razveseli, ko se tudi kaj lepega proda – na primer številka s poroko Borisa Cavazze in Ksenije Benedetti na naslovnici. Šla je za med.
Zame je vsakdo, ki nastopa v naši reviji, zvezda in jaz sem ponosna, da sem urednica Zvezd.
Verjetno imate ogromno stikov z znanimi. Kako pa je s tovrstnimi prijateljstvi, tesnimi stiki?
Že ko sem bila novinarka, sem se zavestno odločila, da prijateljstev z znanimi osebami ne bom nikoli gojila. In pri tem vztrajam tudi zdaj. Seveda se zavedam, da bi bilo velikokrat lažje priti do kakšne informacije, če bi lahko koga poklicala kot prijatelja. Ampak potem bi bilo tisto toliko težje napisati. Kot urednica skušam biti popolnoma nevtralna. Zanima me samo dobra zgodba, dobra informacija. Nikogar ne favoriziram. No, čeprav si srčno želim, da bi prišel na našo letošnjo zabavo pod klobuki prihodnji teden Jan Plestenjak. Je pa tudi res, da imam srečo, da imam ob sebi resnično najboljšo ekipo novinarjev, ki obvladajo svoj posel »v nulo«. So ravno prav radovedni, zvedavi, iskrivi, da vedo, kako iz sogovornikov izbezati tisto, kar nas zanima. Tudi zato so Zvezde najboljše branje za kratek čas.
Ko ste že ravno omenili, zabavo pod klobuki verjetno že komaj čakate, kajne?
Ja in že danes držim pesti, da bo v sredo sijalo sonce. Na piknik so povabljeni vsi, ki med letom gostujejo v naši reviji, zgolj z namenom, da jih malo pocrkljamo, se z njimi poveselimo in jim ponudimo priložnost, da se enkrat v letu srečajo s prijatelji, ki jih sicer v vsakodnevni naglici ne vidijo ravno pogosto. Zelo veselo je, veste. Poskrbljeno je tudi za najmlajše, zato vedno vsi radi pridejo.
Na pikniku je obvezen klobuk. Imate vi svojega že izbranega?
Ne, nimam izbranega. Vsako leto ga kupim kar tam pri naših hostesah na Smledniku, saj gre izkupiček od prodaje klobukov v dobrodelne namene. Tudi letos bomo denar namenili projektu Botrstvo pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje in srčno upam, da bomo zbrali lep znesek. Sicer me pa ne sprašujte, ali rada nosim klobuke. Odkar sem pred leti zaradi kemoterapij izgubila lase in sem svojo plešo namesto pod lasuljami skrivala pod klobuki, me vsako pokrivalo dela nervozno. Sem pa zato toliko bolj vesela, ker pokrivalom toliko več pozornosti posvečajo naši gostje. Najboljše klobuke čakajo lepe nagrade.
