Po male in hkrati velike zgodbe ni treba daleč. Naša se dogaja na Dolenjskem. V Trebnjem. Od tam je prešerna, dobrovoljna in srčna lokalna druščina, ki bi bila lahko zgled marsikateri slovenski sredini. Njihovi razposajenosti in predvsem koncem primerno so si dali ime Sinovi cvička. Da bi druščina imela še več razlogov za druženje, je ustanovila malo nogometno ekipo, ki igra v 2. mokronoški zimski ligi.
V prvi sezoni je zasedla 6. mesto, a tudi nagrado za fair-play, kar je iskreno rečeno nagrada za poražence. A Sinovi cvička delujejo v olimpijskem duhu: Pomembno je sodelovati, ne zmagati!
Čeprav verjamemo, da bi bila ekipa Sinovi cvička lahko uspešnejša, pa jo verjetno utrudi prav njena veseljaška narava; liga se namreč odvija v nedeljo zjutraj, ko veliko članov še vedno »trpi« (bomo rekli bolj sofisticirano) podružabni sindrom.
Kot se za vsako ekipo spodobi, po končani sezoni ne sme manjkati zaključek ali po njihovo občni zbor, ki postaja vse večji prostorski in logistični zalogaj; omenimo zgolj 40 kg mesa, 50 litrov vina in 10 sodov piva!
Na njem je bolj kot analiza sezone pomemben sam šov. In del njega je bila nazadnje himna, za katero je vodja ekipe Timo Grandovec dobil idejo pri samem Michaelu Jacksonu, ki je okrog sebe združil ljudi za dober namen.
Himno Sinov cvička (priredba pesmi Bajage Lepa Janja ribareva kči) je posnela trebanjska glasbena estrada: Mitja Drčar, Žan Ograjšek, Andrej Grandovec, Zdravko Ječnik, Andrej Mežan in Franci Kravcar.
Himno sploh čez vikend vrtijo že številne trebanjske gostilne, morda pa postane širši modernejši ljudski napev kot Henčkova Dolenjska je moja mati.
Ekipi Sinovi cvička želimo še veliko uspehov (po lastni meri); tista druga mera pa; saj veste – po pameti!