V svet slavnih vas je popeljala uspešnica Naš kuža, ki vam jo je napisal legendarni Brendi. Menda vam je poseben odnos so živali zaznamoval vse življenje.
Od šestega leta dalje sem vegetarijanka, ker sem proti ubijanju živali, moj življenjski moto je: živali so moje prijateljice in prijateljev ne jem. Drugače pa me psi spremljajo že vse življenje in si ga ne znam predstavljati brez teh najboljših prijateljev. S psom sem se naučila hoditi, moj prvi kuža, škotski ovčar Žak, je namreč po pripovedi staršev vedno potrpežljivo čakal, da sem se prijela za njegovo dlako, ter je počasi hodil ob meni. Drugi kuža je bil moj veliki ljubček rotvajler Žan, brez katerega si nisem znala predstavljati svojega otroštva. On je bil moj zaveznik, najboljši prijatelj in skupaj sva ušpičila toliko vragolij, kot jih nisem z nikomer. Imeli smo tudi šnavcerja Oskarja, ki mi je bil karakterno kot terier zelo blizu, saj nisem nikoli vedela, kaj mu roji po glavi. Skratka, brez kužkov si življenja res ne znam predstavljati in Brendi je to začutil takoj oziroma že takrat, ko sem bila še desetletna deklica.
Torej vas tudi danes doma čaka kakšen kosmatinec ...
Tako je! Naš kuža je zdaj Gucci, jorkširski terier, ki bo maja dopolnil sedem let in je odličen sopotnik tudi mojima fantkoma: to sta Evan, ki ima sedem mesecev, in Dante, star dve leti. Gucci je krasen prijatelj in v bistvu mu rečem, da je moj brat, ki sem si ga vedno želela, tudi obravnavan je tako. Zelo ga imamo radi in je odlična varuška, saj vsi skupaj uživamo, ko se igramo, tako doma kot v naravi. Ko enkrat občutiš ljubezen, ki ti jo da pes, težko živiš brez nje.
Brendi je pesem Naš kuža napisal, preden sva se spoznala, sploh ni vedel, da sem velika ljubiteljica živali, predvsem psov.
Kakšen je vaš komentar na odnos ljudi do živali v današnjem času? Spremljamo različne tragične zgodbe, težave so tudi v nadzorih in zakonodaji ...
Sama vem, kakšen je moj odnos do živali, in resnično bi želela, da bi bilo več takšnih ljudi. Meni nobena žival še ni naredila nič slabega, človek pa pogosto, in ravno zato čutim skorajda več do živali kot do ljudi. Uživam, ko jih opazujem v svojem naravnem okolju, veliko se tudi učim od njih in želim si, da bi človek na splošno bolj cenil naravo in z njo tudi živa bitja. Tako vzgajam tudi svoja otroka in želim, da se živalim približata, se jih dotakneta, jih pobožata in vzpostavita stik z njimi. Prav tako bom skrbela, da bomo doma vedno živeli v sožitju z živalmi, ki so obravnavane kot moja družina.
V pesmi ste opevali: "Naš kuža je hodil k sosedi v vas, ga psička vabila je vsak dan na glas" in "Če enkrat slučajno bo očka postal, takrat bo odšel, a meni bo žal". Kakšen pa je vaš odnos do sterilizacije in kastracije živali?
Hm, občutljiva tema. Zaradi tistih skrbnikov, ki stvari nimajo pod kontrolo, kot bi jih morali imeti, bom rekla, da sem za sterilizacijo. Tudi zaradi potepuških in zapuščenih živali ter vseh tistih žalostnih zgodb, kako se z nezaželenimi mladički ravna. Težko razmišljam o tem, kako kruti so nekateri ljudje, in se ob teh temah resnično sramujem, da sem človek.
Ko slišimo ime Hajdi, se mnogi spomnimo ravno na pesem Naš kuža. Je ta postala vaš prepoznavni znak?
Še danes je pesem moja etiketa in vesela sem, da je tako. Vrteli so jo na radiu, tudi kot čestitko za poroko, kar me je pošteno nasmejalo, ampak zgodba paše tudi v te okvire. Ima namreč zelo dvoumen tekst in ravno zato je bila všeč tako otrokom kot odraslim. Vsak jo je razumel po svoje.
Kako ste takrat doživljali slavo in vso prepoznavnost?
Slava je naporna reč, vendar so bile razmere pred 20 leti precej drugačne, kot so danes. Takrat nisi mogel zasloveti kar tako, precej si moral delati, vlagati, se odrekati marsičemu, da si nekam prišel. Tudi slava ni bila muha enodnevnica, ampak je bila precej večja odgovornost, na dolgi rok. Lahko rečem, da se takrat nismo zavedali, ampak mi smo res bili zvezde. Meni je bila sicer ta otroška kariera bolj igra, moji starši pa so se precej potili zraven in dobili tudi kakšen siv las. Brez njih seveda ne bi bila to, kar sem dosegla. Za vso pomoč pri moji karieri sem jim zelo hvaležna. Tudi slabosti svoje poti sem povsem sprejela, saj so me naredile močnejšo in boljšo osebo. Težko se je bilo namreč soočati s svojimi vrstniki in zavistjo, ki me je obdajala, ampak ravno to me je naučilo, kako so pomembni družina in pravi prijatelji, med katere vsekakor spada tudi kuža, katerega zvestoba nima meja.
Ste kot mamica svojo prepoznavno pesem »predali« naprej najmlajši generaciji? Jo skupaj z otroki kdaj zapojete?
O ja, seveda. Hajdi poslušamo ves čas, z možem jo imava že celo malo poln kufer. (smeh) Pesmice zdaj kot mamica doživljam na novo in s popolnoma drugačnega aspekta. Velikokrat se mi zarosi oko, saj me odnesejo v tisto lepo, brezskrbno otroško obdobje. Najbolj pa me ganeta ta iskrenost in pristnost, s katero so nastajale vse te otroške pesmice.
Pa imajo še vedno ta čar?
Pri današnjih skladbah pogrešam iskrenost in pristnost. Vse je nekako tehnično dovršeno, kar seveda cenim, da ne bo nesporazuma, vendar te srčnosti kar nekako ni. Vse moje pesmice, tako Petelinček in Oblečem si oblekco kot Nisem važna, imajo namreč tekste, ki so nastajali po večurnem pogovoru med mano in Brendijem. Želel je vedeti, kaj se mi dogaja, kako se počutim, in iz tega je črpal snov za tekste, ki so bili odraz mojega otroštva. Vse te skladbe so moje otroštvo in v njih ni nobenega pretvarjanja ali umetne ustvarjalnosti.
Zakaj menite, da imajo otroške pesmice na tematiko živali tak uspeh?
Otroci obožujejo živali, ker so igrive, iskrene, nepredvidljive in simpatične. Pravzaprav se karakterno ne razlikujejo bistveno od otrok. Ravno zato mislim, da so jim pesmice na temo živali blizu.
Hajdi leta 2016. S čim se ukvarjate in kaj danes počnete?
Hajdi vedno miga. Trenutno sem poslovno popolnoma predana svojemu tretjemu otročičku, kot rada rečem. To je moja spletna trgovinica Hajdi.si, kjer se ukvarjam s prodajo opreme ter dodatkov za otroke in dojenčke. Kot mamica dveh majhnih fantkov sem preizkusila marsikaj in bila marsikdaj tudi razočarana, zato sem želela ustvariti ponudbo preizkušenih izdelkov, ki s svojo praktičnostjo olajšajo življenje staršem, otrokom ponujajo udobje, hkrati pa so stilsko dovršeni ter na našem trgu manj znani. Gre torej za za zdaj bolj butično in izbrano prodajo, čeprav se dobra beseda hitro širi ter smo vsak dan bolj zaposleni.
