Fantje iz Rogatca na Štajerskem so se svojo neposredno iskrenostjo, humorjem, razgledanostjo, igrivostjo in razumevanjem slovenskega človeka vtisnili v srca premnogim generacijam v naši državi, tako s skladbami, kot so Črtica, Sladka kot med, Samo tebe te imam, Čakal sn te ko kreten, Pa si šla, Oda gudeki, Pojdi z menoj v toplice, Zbudi me za 1. maj, Moja teta Estera, Ti nisi ta, Čista jeba in druge, tako rekoč z dvema ducatoma uspešnic, kot tudi z ostalimi skladbami z njihovih sedmih albumov. Po dveh uspešnih desetletjih očitno sledi še marsikaj. Poglejmo, kaj vse so nam in vam, dragi bralci, zaupali člani zasedbe Mi2.
Ali je po veličastnem slavju ob jubileju zdaj energija v bendu kaj padla?
Naš koncert v Hali Tivoli, s katerim smo obeležili dvajseto obletnico delovanja skupine Mi2, je bil tudi zadnji odigran koncert v letu 2015, saj smo si po zares angažiranem letu privoščili malce počitka. Ta odločitev je bila nedvomno na mestu, saj smo si v dobrem mesecu dni, kolikor nas je ločilo do prvega letošnjega nastopa, res zaželeli koncertiranja, zato energija na mariborskem Štuku, kjer smo nastopili sredi januarja, ni prav nič zaostajala za Halo. Nasploh smo v bendu takšni, da smo vedno, ko se nekaj časa ne vidimo, toliko bolj veseli, ko spet pridemo skupaj. Častitljiva starost pa se nam za zdaj na srečo še ne pozna preveč.
“Še vedno naše druženje spremljajo salve smeha in medsebojna zafrkancija, znamo se poveseliti, se šaliti, no ja, pa tudi zresniti, ko pride čas za nastop.”
Uspelo vam je praktično nemogoče, ko ste "razturili" v Ljubljani. Zakaj je Ljubljana običajno tak problem za domače rockerje, da se res previdno lotevate večjih koncertov?
Priprave za tak velik dogodek so gotovo mnogo zahtevnejše od nastopa v kakšnem klubu. Mnogo izvajalcev se zato raje odloči za več manjših dogodkov, kjer si samo v vlogi nastopajočega, kot pa za projekt, za katerega je treba nekaj mesecev trdo delati, pa še nobene garancije nimaš, da se ti bo vse izšlo po načrtih. Sicer pa je bila odločitev za Ljubljano logična. Ljubljana je geografsko skoraj v središču Slovenije, ima največ prebivalcev, mi pa imamo v njej že dolgo zgodovino uspešno izvedenih in razprodanih nastopov.
Boste zdaj sploh še imeli veselje nastopati, glede na to, da pač ne morete kar vsak teden razveseljevati večtisočglave množice?
Oder je oder, pa če je pod njim nekaj tisoč ali nekaj sto obiskovalcev, tukaj res ni bistvene razlike. Gotovo večji koncerti hranijo tvoj ego in te navdajo z občutkom uspeha in potrditve, a po drugi strani se ravno na manjših koncertnih prizoriščih, kjer je publika bliže odru, kjer lahko prepoznaš obraze, ki stojijo pred teboj, se odpraviš do njih, z njimi komuniciraš, vzpostavi tisti pravi občutek pripadnosti drug drugemu, ki ga na "open air" ali dvoranskih koncertih ni.
Kaj pa pravite na to, da je bila vstopnica za vaš slavnostni koncert hudo poceni? Vas kaj skrbi, kaj to pomeni za samo sceno? Pri balkanskih izvajalcih se je namreč izkazalo, da po tem, ko so začeli vstopnice prodajati v raznih akcijah, niti največja imena ne prodajo prav dosti vstopnic …
S tem bi se težko strinjal. Vstopnice za naš koncert so se gibale med 15 in 27 evri, to pa se nam glede na kupno moč in življenjski standard v Sloveniji ne zdi ravno tako hudo poceni. Mi smo začetno ceno 15 evrov videli kot še dovolj dosegljivo, da si bo vstopnico lahko privoščil tudi kdo, ki se težje prebija iz meseca v mesec, zato smo jo dva meseca pustili na tej ravni. Potem pa se je z zapolnitvijo mest cena zlagoma zviševala. Tisti, ki so odlašali z nakupom, so morali v nadaljevanju malo bolj odpreti denarnico. Vsekakor pa se nismo posluževali dampinga ali kakšnih akcij s kuponi in podobnih štosov, za katere tudi sami menimo, da pomenijo pljuvanje v lastno skledo.
Kaj se vam danes zdi največja "jeba"?
Žica na meji in trop revežev, ki nemočno in ne po lastni krivdi pritiska nanjo. Pa pritlehnost tistih, ki na njihovi nesreči kujejo svoj politični kapital.
Kako danes gledate na čase Črtice in začetek benda?
V naših očeh se nam ti časi niti ne zdijo ne vem kako oddaljeni, koledar pa nas opozarja, da nas od njih ločita že dve desetletji, česar nas je kar malo groza. Takrat smo bili na sceno kar nekako vrženi, saj se nam je zgodil omenjeni hit, ne da bi bili sploh že pripravljeni na nastopanje. A z obilo truda, navdiha, prijateljstva in veliko mero medsebojne tolerance smo splavali in po letih neumornega nastopanja po slabo obiskanih prizoriščih, najpogosteje diskotekah, beznicah in parkiranih kamionskih prikolicah, počasi dobili svoj prostor tudi na malo večjem odru.
Kakšno je danes vzdušje v skupini?
Ko smo se minulo soboto stlačili v kombi in se sredi popoldneva pognali proti Kranjski Gori, je bilo že po prvih minutah jasno, da se v tem oziru nismo prav nič spremenili od tistih najbolj norih začetnih let. Še vedno naše druženje spremljajo salve smeha in medsebojna zafrkancija, znamo se poveseliti, se šaliti, no ja, pa tudi zresniti, ko pride čas za nastop. V glavnem, še vedno se imamo predvsem »fajn«, in dokler bo tako, bomo tudi vztrajali.
Kaj vas navdihuje za ustvarjanje?
Spomladanski žafran, jesenski dež, sončni zahod in lenobno poletje. Pa mladostni spomini, zaljubljenost in razočaranje, sreča, skrb, otožnost in veselje. Ter seveda zgodbe našega vsakdana, navdahnjene s človeško neumnostjo in mejami v srcu in glavi.
Imate morda že kak nov hit v predalu?
O tem so mnenja deljena. Štirje od petih iz benda mislimo, da ga nimamo, tisti, ki je napisal najnovejšo skladbo, pa je prepričan, da je naredil remek delo. (smeh)
