Vsakodnevni boj z obdelovalno zemljo in naravo pozna več kot odlično, saj ima doma na svojem posestvu v Trbovljah dva konja – Šejka in Simono, s katerima se rad poda na ježo, v hlevu pa je še sedem glav goveda, za katera marljivo skrbi. Tako marljivo, da je bila prva stvar, ko se je vrnil iz resničnostnega šova, ta, da je šel najprej pogledat svoje živali, do katerih je prijazen kot do ljudi. In tako je bilo tudi ob našem obisku pri Francu, kjer ni manjkalo zanimivih življenjskih zgodb, iskrenosti in dobre volje, spoznali pa smo še Roziko iz Kmetije.
Že kar nekaj časa je preteklo od šova Kmetija: Nov začetek, kaj pogrešate drugačno življenje pred kamerami oziroma sotekmovalce?
Bi rekel, da šova nekako ne pogrešam več, je pa družba petih zaveznikov – Faki, Bruno, Miha, Niko in jaz – tista, ki je še vedno v stiku. Slišimo se vsak teden, enkrat pokliče eden, spet drugič drugi. Kdaj pa kdaj se tudi srečamo, sploh če imamo skupaj kakšen intervju ali če sem v Ljubljani. Priznam, da se je med nami stkalo nekakšno prijateljstvo, zdaj spomladi bomo denimo pomagali Mihu saditi trto. Če bi kjerkoli drugje iskal takšno družbo, je ne bi našel, tako da se res dobro razumemo, pripravljeni smo tudi drug drugemu pomagati, saj se ne nazadnje v treh mesecih, kolikor smo bili skupaj v Kmetiji, precej dobro spoznaš med seboj in vidiš, ali si za skupaj ali ne. In da ob tem ne pozabim, vsi so precej grdo govorili in pljuvali čez Fakija, češ kakšen je, ampak jaz vam lahko brez slabe vesti povem, da je marsikateri Bosanec boljši kot marsikateri Slovenec …
V šovu je bilo kar nekaj takšnih, ki jim ni bil interes kmetija, ampak vse drugo.
Bi se, če bi dobili povabilo, še enkrat prijavili v takšen šov?
Jaz zagotovo ne, za druge pa ne vem. To je bila enkratna življenjska izkušnja. Veste, v šovu se namreč vidi, kako je vsak posameznik psihično pripravljen. Še danes mi nekako ne gre v račun, da štiri tedne ni bilo kruha, ponekod pa ga mečejo v smeti. To mi res ni bilo jasno. No, drugim pa vsaj na začetku ni bilo jasno oziroma so me začudeno gledali, ko sem rekel »matkurba«. Veste, jaz rečem »matkurba«, kot da bi rekel dober dan. Pri nas v Trbovljah vsi vedo, kako je s to besedo, priljubljeno kletvico.
Bi šli v kateri drugi resničnostni šov?
Ne, tudi v katerikoli drugi šov me ne bodo spravili. Večkrat sem se v tem šovu vprašal, kaj mi je bilo tega treba. Nisem mogel veliko spati, hodil in hodil sem okrog kmetije, premišljeval sem vse živo, tudi da bi šel domov. Vprašal sem se še, ali je res potrebno, da tukaj trpim in se mučim. Tako da … ga ni denarja, ki bi me prepričal. Mi je pa prijatelj Edi sodelovanje v šovu posnel na DVD, tako da bo to moj lep spomin. Kopije bom razdelil še med prijatelje iz Kmetije.
Franc, kar zadeva hrano, obožuje vse, kar je dobrega na žlico, ni pa nekako ljubitelj mesa.
Dejali ste, da bi z nagrado v šovu kupili zemljo za svojo kmetijo, kako daleč ste s tem?
Tu, kjer sva zdaj, je rudniška zemlja. Pred časom sem oddal vlogo, da bi vse to kupil. Toda to posestvo je res zelo veliko, vse skupaj bi me stalo 24.000 evrov. Z ženo sva se nato odločila, da vzameva malo manj, in sicer dvorišče in dve garaži, ki sta zraven. In to bom vseeno kupil. Če pa bi zmagal, bi denar razdelil, kot sem obljubil. Vsakemu bi dal šest tisočakov, meni bi jih nato ostalo deset, nekaj pa bi ostalo za spit' (smeh), in sicer za eno fešto, da bi se usedli, nekaj pojedli in poveselili. Toda razplet je bil drugačen, zaradi tega me ne boli glava, saj denar ni vse in me to ne more pokvariti. Denarja nikoli nisem imel, vedno sem bil skromen, znam marsikaj narediti, tako da je vse okej. Dokler sem zdrav, sem car.
In ko sva že pri fešti, v Čečah nad Trbovljami so vam pripravili nepozaben sprejem, a ne?
Res je. Kaj vse se pripravlja, niti v sanjah nisem vedel, saj sem bil do konca v šovu. Ob tej priložnosti bi se zahvalil naši županji Jasni Gabrič za šotor in Gostilni Matko, da so vsi skupaj izpeljali ta res veličasten sprejem. Tu je bilo več kot tisoč obiskovalcev, ljudje, ki so imeli natisnjene prav posebne majice, so prišli od vsepovsod. Nad izjemnim obiskom so bili prijetno začudeni tudi gasilci iz Čeč, ki na tem prostoru ob gasilskem domu poleti organizirajo veselice. Ljudi je bilo res ogromno, zato vsem še enkrat hvala za vso podporo in nepozabno druženje.
Kaj pa prepoznavnost po šovu? So danes ljudje do vas bolj prijazni? Kakšen poseben pripetljaj?
Jaz sem bil v Trbovljah že prej prepoznaven, saj sem dobričina, ne nazadnje tudi rad priskočim na pomoč. Priznam pa, da se mi je res malce čudno zdelo vse skupaj takoj po šovu, sploh ko sem šel v trgovino, saj me je gledal in opazoval prav vsak. Bilo je malce nelagodno, toda to je treba vzeti v zakup. Zdaj, ko je preteklo nekaj časa, pa sem se že navadil, tako da je vse okej. Seveda se rad fotografiram s kakšnim otrokom ali kom drugim, ki si želi še avtogram, z veseljem pa se odzovem raznim povabilom organizacij in društev, kjer jim predstavim zakulisje dogajanja v šovu. Če pa kdo želi, ga povabim k sebi domov, kjer si lahko pogleda tudi našo Roziko iz Kmetije. Vsak je dobrodošel.
Kakšen je Franc v vsakdanjem življenju, kjer ni kamer in televizije?
Najprej bi rad povedal, da imam zlato družino. Imam ženo Jolando, dva pridna sinova – Francija in Sergeja, ki sta oba na kmetiji, kjer je treba res delati. Pridni so tudi vsi mladi. Veste, takšno življenje, kot ga živim jaz, bi si marsikdo želel. Sicer pa se moj vsakdan začne okrog 7. ure, ko z ženo, če ni v službi, spijeva kavo, nato obvezno sledi zajtrk, zatem pa odidem v hlev in k vsakdanjim opravilom. Za kosilo rad pojem kaj, kar je na žlico, nisem pa ne vem kakšen ljubitelj mesa.
Dobrodelna gesta za vse drugačne
Kot pravi Franc, so pred kratkim v Zagorju med igranjem nogometa dobili idejo, da bi za varstveno-delovni center v Zagorju, predvidoma 13. marca, organizirali dobrodelno nogometno tekmo med nekdanjimi tekmovalci iz šova Kmetija: Nov začetek. Vstopnine, kot še dodaja, ne bi bilo, vsak obiskovalec pa bi prispeval po svojih zmožnostih.
Ko sva že pri hrani, kako je bilo s tem in tudi ostalimi opravili na Kmetiji?
Za vedno mi bo v spominu ostalo to, da smo štirinajst dni v močniku jedli koruzo. Ko recimo tri dni kuhaš koruzo, nastane sluz, ki jo zelo težko požiraš. Glede na to, da ni bilo niti sladkorja, ki bi vsaj malo izboljšal okus, bi še nekako šlo, ampak drugega ni bilo … Ko si na Kmetiji, pozabiš na vse, na zunanji svet. Tam je popolnoma drug svet in drugačen tempo življenja, je cel kup različnih nalog in obveznosti, ki jih moraš narediti. Veste, to niso bile navadne naloge. Vse, kar smo naredili na Kmetiji, je bilo resnično, ni bilo nobenih strojev, vse je bilo narejeno izključno z golimi rokami. Potem pa je bil še drugi problem, saj je bilo v šovu kar nekaj takšnih, ki jim ni bil interes kmetija, ampak vse drugo.
Če se vrneva k vaši družini, ali so jo oblegali, ko ste bili v šovu?
Predvsem so spraševali mojo ženo Jolando, ki dela v trgovini. Ljudi je zanimalo, kaj vse se bo zgodilo v nadaljevanju, vendar tega ni mogla vedeti, saj stikov v času šova razumljivo nismo mogli imeti.
Preden zaključiva, zelo ste navezani na Trbovlje, drži?
Čeprav smo imeli tukaj nekoč zelo slab zrak, se človek naveže na kraj, v katerem je odraščal. Danes je precej drugače, saj so se Trbovlje izredno veliko spremenile, tudi zrak je precej boljši. Ne nazadnje tudi meni ni vseeno za naše mesto. Tu imam vnuke, oni bodo živeli tu, zato se večkrat sprašujem, zakaj ne bi nekaj naredili in dali ljudem možnosti, saj imamo ogromno praznih dvoran in prostorov, le smiselno bi jih bilo treba uporabiti in dati ljudem delo. Včasih so morebitnim novim investitorjem »nabili« najemnino in ni čudno, da jih ni zanimalo tukaj ustvarjati. Če bo le mogoče in volja, se utegne zgoditi, da bom kandidiral za občinskega svetnika, saj me zdaj med drugim moti to, da nekateri hodijo na seje le zaradi sejnin. Če bi bili pravi Trboveljčani, bi sejnino pustili na občini in bi denar ostal za tiste, ki ga recimo nimajo, ali pa za socialno ogrožene družine. Trenutno imamo odlično županjo, vendar so okrog nje še vedno pijavke, ki ji pijejo kri. Upam, da se bo počasi tudi to uredilo, saj so v našem mestu trenutno le upokojenci, vsi izobraženi ljudje pa bežijo.
In želja za naprej?
Da mi bo le zdravje dobro služilo in bom lahko delal okrog hiše, pa bom presrečen. Drugega ne potrebujem.
