Svet24 izrecno pojasnjuje
Fotografija Nine Osenar avtorice Urške Košir dne 30. 1. 2014 na naslovnici tega časopisa je bila objavljena brez vednosti in soglasja avtorice Urške Košir.
Kdaj ste v sebi začutili nujo po dobrodelnosti?
Na to je imela vpliv vzgoja. Odkar pomnim, je mama vedno na različne načine pomagala drugim, stara mama pa je ogromno dobrega naredila za živali. Obe sta moji vzornici in samo nadaljujem, kar sta začeli. Konkreten "premik" pri meni pa se je v tej smeri zgodil, ko sem dve leti kot novinarka sodelovala pri oddaji Tednik. Dnevno sem prihajala v stik z ljudmi in njihovimi žalostnimi zgodbami. Pika na i je bila zgodba o mami, na smrt oboleli za rakom, in njenih treh malčkih, ki jo je takrat pokrivala sodelavka. Tisto me je "podrlo" in sem se odločila pomagati. Denarja nisem mogla dati, ker ga kot študentka nisem toliko imela, sem pa zato nekaj dobrega naredila preko prodaje slik in na ta način se je nabralo 3000 evrov. Z denarjem je zveza prijateljev mladine prvič v življenju odpeljala omenjene otročke na morje, nekaj pa je ostalo še za njihove malice. Se pa v dobrodelnosti držim načela, da pomagam samo tistim, ki si sami ne morejo, torej otrokom, starejšim ali živalim. Osebam v aktivni, delovni dobi, ki so povrhu največkrat še zdrave, pa je pomoč pogosto žal slaba "usluga", saj ne doseže svojega namena, celo nasprotno, in tako niti ni smiselna.
Kako pa ste se prvega projekta lotili?
Na kup sem zbrala sedem prijateljic, sošolk in sestrično, prijatelj nam je omogočil uporabo salona za fotografiranje, sodelavka s televizije jih je nalepotičila in tako smo ustvarile fotografije za dober namen, serijo sem poimenovala Sedem sladkih grehov. Prireditev z dražbo se je že prvo leto tako lepo prijela, da poti nazaj ni bilo več, samo naprej.
In kako je šlo naprej?
Naslednji projekt je bil Evin svet leta 2010, h kateremu je pristopila Nina Osenar kot ambasadorka Fundacije za pomoč bolnim otrokom, ki smo ji tudi poklonili zbrani denar. Leta 2011 je sledil projekt Življenje je igra, kjer je, poleg Nine Osenar, kot znana Slovenka sodelovala tudi Rebecca Kim Lekše. Leta 2012 smo ustvarili projekt Vidim junake, kjer smo s pomočjo sedmih znanih Slovenk, med drugimi so pristopile Savina Atai, Jadranka Juras, Jana Koteska, Barbra Drnač, zbirali denar za Vidim cilj, zavod pod okriljem Alena Kobilice. To je bil zelo uspešen projekt, saj smo zbrali preko 5000 evrov in izkazalo se je, da znani obrazi na fotografijah dosežejo večji krog ljudi, s čimer se v sklad nateče tudi več sredstev. Nato so se leta 2013 zgodile Barve življenja, v sodelovanju s kliniko Ustna medicina, leta 2014 pa smo, ponovno v sodelovanju z omenjeno kliniko, zastavili do zdaj daleč najbolj odmeven projekt s pomenljivim naslovom Naj nasmeh. Pri tej akciji je sodelovalo deset znanih Slovencev, vključno z Mitjo Okornom, Sebastianom Cavazzo, Alyo, Nino Wabra Jakič, Niko Kljun, Ano Klašnja, Rebeko Dremelj, skupaj z 12 prijavljenimi in izbranimi obrazi. Cilj 5000 evrov je bil dosežen, denar pa poklonjen Zvezi prijateljev mladine Moste Polje. Zadnji v seriji je projekt za koledar Hrtji svet, ki je ravnokar izšel, je še svež iz tiskarne in je na voljo na naslovu Društva Hrtji svet Slovenije. Gre za čudovit in simpatičen koledar z dvanajstimi znanimi obrazi (Katarina Čas, Jernej Tozon, Lucija Čirovič, Seku Mady Conde ...) ter posvojenimi hrti. Za prihodnje leto pa se že pripravlja nova vseslovenska akcija Naj nasmeh in k sodelovanju bomo ponovno povabili vso Slovenijo.
Morda je za vse kriv delček stričeve krvi
Mali Urški je bil najprej zanimiv predvsem fotoaparat kot naprava, z vsemi tistimi gumbi in vsakokratnim zvokom klika. Ko je začela spoznavati še ustvarjalno plat fotografije, pa jo je potegnilo notri. Verjetno se je s tem že rodila, njen stari stric je bil namreč priznan pokrajinski fotograf Fran Pavlin z Jesenic, avtor premnogih krasnih razglednic iz tistega časa. Žal je spoštovani gospod med drugo svetovno vojno prezgodaj umrl, na njegov atelje je padla bomba in ga pokopala med ustvarjanjem.
Se spominjate svoje prve fotografija in prve, na katero ste ponosni?
Prva je bila fotografija novoletne smrečice nekje pri starosti treh let, ko so mi starši končno dovolili uporabiti fotoaparat. Ta je bil seveda takrat vreden zelo veliko in smo ga čuvali kot družinsko srebrnino. To so bili še analogni časi kasetnega filma in stacionarnih telefonov, o vseh ostalih prenosnih napravah in napravicah, s katerimi danes tako množično ustvarjamo fotografije, takrat še ni bilo ne duha ne sluha.
Prva fotografija, na katero sem ponosna, predvsem v smislu prelomnice v mojem ustvarjanju, pa je kar serija slik. Gre za Vročico noči, serijo slik z dekleti, poslikanimi na koncertih. Na slikah so vidne samo njihove lepe noge, odete v zapeljiva oblačila, kakršna si nadenejo mlada dekleta, ko se gredo v soboto zvečer zabavat. Te fotografije je moj takratni "mentor", priznani modni fotograf Jane Štravs, prvikrat ocenil kot izjemno dobre – izmed vsega, kar sem mu takrat navdušeno nosila kazat in ga spraševat za nasvete. Serija je kasneje dobila tudi drugo nagrado na ŠOU-natečaju in bila razstavljena v okviru skupinske razstave na Majskih igrah v parku Tivoli.
Se počutite kot umetnica? Vam godi, če vas tako poimenujemo?
Če govorimo o nazivu umetnica v laičnem smislu, se mi zdi, da gre bolj za način življenja in delovanja kot za naziv oziroma etiketo. Biti umetnik mi v prvi vrsti pomeni biti svoboden v svojem razmišljanju in delovanju, biti iskren ter hkrati nevezan s prepogosto vsiljenimi mejami "moralnega" in "normalnega", v smislu prevečkrat izrečenega: "Kaj bodo pa ljudje rekli?" Za vedno si bom zapomnila stavek izjemnega mentorja z Danske filmske akademije, ki nas je poučeval v okviru nepozabne delavnice na RTV Slovenija, ko je dejal: »Vsak je lahko umetnik, če si le dopusti biti iskren.« Če govorimo o nazivu v strokovnem smislu, so mi tega podelili predstavniki žirije priznanega fotografskega salona v Avstriji leta 2012, kasneje pa še kustosi umetniške razstave v Berlinu, kjer sem letos gostovala kot sodelujoča umetnica (partcipating artist). Če govorimo o nazivu v strogem akademskem smislu, ki ga človek lahko pridobi skozi uradno šolanje na umetniški šoli, se me naziv ne dotakne, saj sem po izobrazbi diplomirana pravnica.
Imate v svojem delu same dobre izkušnje ali tudi slabe?
Od dobrih lahko izpostavim predvsem lepoto samega poklica fotografa, saj gre za stalno iskanje in beleženje lepote in vsega lepega. Od manj pozitivnih izkušenj pa je velika večina vezana na dejstvo, da sem kot ženska stopila v pretežno moški poklic, sploh kar se tiče dela pri reviji Playboy. A ker obožujem razbijanje stereotipov, vse skupaj jemljem samo kot spodbudo in dragoceno izkušnjo za naprej na tuje trge, ki se počasi in vztrajno odpirajo.
Ste bili tudi sami kdaj deležni kakšne posebne dobrote ali lepe geste – da vas je ganilo?
Sem, mnogokrat, ljudje smo v osnovi resnično krasna bitja. Največkrat sem bila dobrote oziroma lepe geste deležna od svojih bližnjih, družine, partnerja, prijateljev ... Pogosto pa so mi na pomoč priskočili ali mi kako drugače polepšali dan tudi povsem neznani ljudje. Potem so bile tu še neštete dobre geste srčnih ljudi, s katerimi sicer nimamo vsakodnevnega stika, a so bili oziroma so še vedno tam, kadar jih potrebujem ... Skratka, imam veliko srečo v življenju, da me obkrožajo tako notranje lepi in bogati ljudje, ter sem iz srca globoko hvaležna čisto vsakemu izmed njih za vse lepo in dobro, kar so kadarkoli naredili zame.
