Prvo vprašanje, nekoliko retorično, vendar v takih primer razumevajoče, kdo so sploh Frčafele? Frčafele so Alenka Rušt, Petra Resinovič, Maja Lozej, Barbara Škrbina, Tamara Mikolič Južnič in Dunja Vitez. »To je izvirna zasedba, občasno pa so se nam, zlasti v zadnjem času, pridružile oziroma vskočile kot zamenjave tudi Tina Hrvatin, Ana Knez, Tjaša Škrbina in Nina Mittendorfer. Smo vokalna skupina, ki jo sestavlja šest altistk; že to pove veliko o našem karakterju … Smo Primorke, večinoma z Obale, naša Maja pa prihaja z Goriškega, čeprav trenutno živi na Malti,« so dejale v uvodu.
Kdaj ste se odločile za pevsko glasbeno pot?
Petje je v naših srcih. Če govorimo o skupini, smo se v to zasedbo povezale lansko leto, nekje spomladi, ko nas je Rudi Bučar povabil k sodelovanju pri skladbi Sen znala jes, ki je bila predstavljena in je zmagala na Melodijah morja in sonca 2014. Vsaka od nas pa je bila predvsem in najprej dolgoletna zborovska pevka.
Zakaj ste se poimenovale Frčafele? Na Primorskem imamo že Šturle ...
Zakaj pa nas primerjate ravno s Šturlami? Z našega vidika med nami in Šturlami ni drugih skupnih točk kot to, da pojemo in da smo Primorke. Glasbe se lotevamo na različne načine in me nismo niti pomislile nanje, ko smo izbirale ime zase. Smo pač po definiciji navihana dekleta in ime je preprosto in domače po vsej Sloveniji. Predlog za ime je bil sicer Rudijev, ki je tudi od samega začetka iskal skupino šestih iskrivih, navihanih, veselih in nasmejanih deklet, ki obvladajo petje. Menimo, da je našel, kar je iskal. To smo dokazale, ali ne?
Prepevale ste v cenjenem mešanem pevskem zboru Obala Koper?
Tako je. Tri izmed nas – Alenka, Barbara in Tamara – še vedno pojemo, preostale pa so zaradi drugih obveznosti zbor pred časom zapustile. Tudi pri Obali je ravno v tem času veliko vaj in priprav, saj se z zborovodjem Sebastjanom Vrhovnikom kmalu odpravljamo v Split na tekmovanje.
Torej vse prihajate, recimo tako, iz zborovskega petja?
Zbor je posebna skupnost ljudi, ki jih druži skupni interes po ubranem petju, glasbenem poustvarjanju in skupnem doseganju ciljev. Vse smo se ogromno naučile od naših dirigentov in sopevcev, tako z glasbenega kot človeškega vidika. Poleg tega je pri zboru izrednega pomena tudi socialni moment: najboljše zabave so zborovske zabave. Je pa tudi res, da način petja pri Frčafelah in zborovsko petje pri Obali nimata veliko skupnega, saj »ljudsko« petje temelji na popolnoma drugačnem načinu petja in izražanju.
Kaj vas je poneslo v pop glasbene vode?
Odgovor je kratek: Rudi Bučar. Dejansko pa nismo zares del glasbenih voda, smo le občasne plavalke, ki se v te vode spuščajo bolj iz čiste zabave kot karkoli drugega.
Vaš repertoar sestavljajo …
Nimamo širokega repertoarja, poleg naše najbolj znane Sem znala jes izvajamo še nekaj skladb z Rudijem Bučarjem kot spremljevalne vokalistke, poleti pa smo pripravile nekaj priredb slovenskih ljudskih pesmi, ki nam jih je pripravil Rudi in ki jih izvajamo same, a cappella.
Kako je nastalo sodelovanje z Rudijem Bučarjem?
Rudi je ustvarjal skladbo za MMS in se spomnil na svoje sopevke iz Obale, kjer je tudi prepeval pred nekaj leti. Našo Barbaro je angažiral, da zbere skupaj ekipo, in že na prvi vaji smo se začutile, tako med sabo kot tudi z Rudijem. Zgodba je nastala kot projekt za to skladbo, a je zaradi zmage na festivalu MMS prerasla svoje okvire in nas še zdaj nosi na svojih valovih.
Letos poleti ste sodelovale na festivalu.
Poleti smo nastopile na Ptuju v okviru festivala Arsana, tudi tokrat skupaj z Rudijem Bučarjem in Istrabendom. Ptuj nam je ostal v čudovitem spominu, topel sprejem, čudovito občinstvo, res je bilo lepo, še bolj zato, ker smo si takrat poleg nastopa privoščile krajši oddih in obiskale mesto ter si vzele čas tudi za zabavo in sprostitev.
Frčafele bomo lahko v kratkem slišali že na Rudijevi zgoščenki, vse novice pa drugače sproti objavljajo na facebooku.
Sicer pa ste vse poleg petja še redno zaposlene.
Res je. Dunja in Petra delata v turizmu, Alenka je vzgojiteljica v vrtcu, Tamara je univerzitetna profesorica, Barbara dela na Kmetijskem inštitutu, Maja pa je podjetnica. Ravno zato imamo včasih organizacijske težave. Vsaka od nas ima svojo službo in svoje urnike, za glasbo pa namenjamo tistega nekaj prostega časa, ki si ga uspemo utrgati.
Nekatere ste tudi mamice.
Vse, kar se hoče, se da. Vaj ni tako veliko, ker delujemo projektno in se hitro učimo. Nastopi sicer vzamejo veliko časa, a družine so na naši strani: otroci pojejo naše skladbe, očetje pa nam pomagajo pri organizaciji družinskega življenja. Brez naših družin in njihove brezmejne podpore ne bi mogle tako uživati v tem, kar počnemo, za kar smo svojim možem, fantom, otrokom ter staršem in starim staršem, ki pri varstvu otrok večkrat priskočijo na pomoč, neizmerno hvaležne. Seveda pa nam je najlepše, ko ugledamo svoje družinske člane ali prijatelje tudi pod odrom.
Ste izbrale istrsko nošo za svojo scensko obleko?
Dejansko nismo oblečene v pravo istrsko nošo, gre bolj za poenostavljeno različico, ki vsebuje nekatere elemente noše, vendar v nekoliko modernejšem ključu. To je približno tako kot z Rudijevimi pesmimi, ki so priredbe ali spominjajo na istrske ljudske ali ponarodele pesmi. Zdelo se nam je, da je taka oprava primerna za skladbo Sen znana jes, pa še popolnoma drugačne smo bile od vseh ostalih udeleženk MMS. Obleke so nam sprva posodile članice folklorne skupine Valmarinke iz Škofij, pozneje smo si s pomočjo Filipa Kartelja, ki je poznavalec noš Šavrink, nabavile svoje srajce in krila ter predpasnike.
Frčafele, vaše želje, vaše sanje na glasbenem področju?
Vsaka ima svojo karierno in/ali družinsko pot, ki ni povezana s petjem, in smo trenutno bolj ambiciozne na teh področjih. Veselimo se nastopov z Rudijem, rade se družimo tako na odru kot v zasebnem življenju. Naša Maja je v tem obdobju službeno razpeta med Malto in Slovenijo, kar nekoliko otežuje naša skupna srečanja. Nastopanje nam je vsekakor v velik užitek in zadovoljstvo, vrata puščamo odprta. Kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo odkrivali skupaj.
