Leta 1959 je nastal Ansambel bratov Slak, v kvartetu je brat Tone igral trobento, Matija klarinet, Stane bas, Lojze pa harmoniko.
Lojze Slak je ustvaril novo glasbeno smer z ljudskim instrumentom – diatonično harmoniko – in je hkrati avtor diatonične harmonike, kakršno poznamo danes. Harmoniko je izpopolnil z dodatnim tako imenovanim Slakovim gumbom in s šestim basom.
Rodil se je 23. julija 1932 v dolenjski vasi Jordan Kal v občini Mirna Peč. Otroštvo je večinoma preživel pri stari mami; Slakova družina je namreč štela deset otrok in Lojze je moral zaradi mamine bolezni od doma, še preden je preživel prvo leto življenja.
Prav to je vplivalo na njegovo poznejšo kariero in uspeh. Stric Ludvik Barbo je imel namreč harmoniko, s katero je igral na vaških slavjih in porokah. Lojze Slak je bil navdušen nad stričevo diatonično harmoniko; še preden je prvič odšel v šolo, je znal več kot ducat pesmi. Ludvik ga je pri igranju podpiral, toda povedal mu je tudi, da je bolje, da se uči kar sam.
Ko je Lojze dopolnil petnajst let, je s harmoniko že igral na porokah. Bilo jih je zelo veliko in pozneje je večkrat povedal, da so bile prav poroke njegova najboljša glasbena šola. Na porokah je igral predvsem sam ali s triom Lojzeta Slaka. Zanj je bilo najpomembnejše leto 1957, saj je prvič nastopil v javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš! kot samostojni godec. S svojim igranjem je prepričal tako strokovno javnost kot preproste laike. Umrl je za posledicami kostnega raka.
