Ste pričakovali, da se bo festival tako uveljavil?
V času prvega festivala Panč smo bili vsi še tako zeleni in neizkušeni, da pravih pričakovanj nismo imeli. Odziv nas je takrat, po pravici, precej presenetil in nam postavil zelo visoka merila. Od tedaj si želimo, da bi se festival vsako leto razvijal in rasel, kar mislim, da nam lepo uspeva; največ pa nam seveda pomeni odziv publike, ki se zadovoljna vrača vsako leto, stalni obiskovalci pa s seboj pripeljejo še nove.
Bi rekli, da Slovenci zdaj potrebujemo kruha in iger – da torej smeh v kriznih časih pomaga?
Kdo pa ne potrebuje kruha in iger, saj vendarle obstaja ta rek že od pamtiveka? (smeh) Res pa je, da v teh časih, ko med ljudmi vlada nekakšna apatija, potrebujemo dodaten odmerek smeha in dobre zabave.
Čemu se Slovenci najbolj smejimo?
Smešnim stvarem. Vsi smo krvavi pod kožo, zato ne moremo ločiti smeha občinstva glede na poreklo. Ima pa vsaka družba svoje posebnosti in svoje insajderske šale, svoje estradnike, politike in dogodke, ki jih poznamo samo mi in so smešni samo nam. Beseda Patria že v Zagrebu recimo nima nobenega pomena.
Kako ste izbirali nastopajoče za letošnji festival Panč?
Vsako leto si želimo Slovencem predstaviti nove obraze in nove zvezde, hkrati pa jim dati nekaj preverjenih in uveljavljenih imen. Skozi celo leto s kolegom Andrejem Težakom - Teškym spremljava, kaj se dogaja na sceni doma, v regiji in širše v tujini, in če nama kateri od tujcev še posebej pade v oči, ga poskusiva nagovoriti za sodelovanje. Pri Slovencih je odvisno tudi od tega, kdo je pripravil kaj novega, kdo je terminsko prost, tako da je kar precej usklajevanja in logistike.
Imate kaj težav zaradi prijateljev, ki bi radi, da jih angažirate?
Pravzaprav se pogosto dogaja ravno obratno: ko si jaz zelo želim, da bi kateri od prijateljev komikov nastopal, je ta zaseden. In potem hodim okrog in jim prepevam podoknice in slavospeve … (smeh)
Bi lahko rekli, da so zlati časi stand upa pri nas že mimo?
(smeh) To je zelo zanimiva trditev. Saj smo komaj začeli, pa se vam že zdi, da so časi minili? Nikakor! Stand up je trenutno najbolj živahen del domače (pop) kulture, vsebinsko, kvalitativno in kvantitativno. Je pa res, da je kar širok žanr, tako da lahko rečemo tudi, da so zlati časi glasbe in filmov in pršuta tudi mimo. Zdi se mi, da vse stvari delujejo po načelu nihala. Enkrat si gor, potem se zaniha navzdol, pa potem spet gor na drugi strani. Ko sem leta 2007 klical okrog klube, da bi organizirali večer komedije, so me vsi le začudeno gledali. Pozneje je sledil hiter vzpon in zdaj so se stvari počasi normalizirale, stand up vse bolj postaja vsakdanji del naše družbene scene in kulture. Dokler bodo ljudje prihajali na predstave, dokler se bo ves čas delalo na novostih, na inovativnih idejah, se ni bati za sceno.
Kaj pravite na očitke, da ste standuperji uničili sceno za komercialna gledališča – ker so pač predstave z enim komikom cenejše kot nastopi večjega gledališkega ansambla?
Stand up ima po svetu, predvsem v ZDA in Veliki Britaniji, več desetletij tradicije, enako hitro in prodorno pa se zdaj razvija drugod po svetu. Na vseh področjih se je treba prilagajati na spremembe in novosti. Tudi glasbeniki pojejo na matrico, pa nihče ne pravi, da so krivi za propad bobnarjev, didžeji so dandanes večje zvezde kot večina bendov. Zagotovo je ceneje vzeti enega komika kot pa ansambel dvajsetih igralcev s kamionom scenografije, a so emocije, energija in dinamika veččlanske predstave nekaj nenadomestljivega. Muzikala Cvetje v jeseni in Mamma Mia sta dva izmed najbolj uspešnih projektov zadnjih let, tako da se za komercialna gledališča ni treba bati. Pa saj so vendar komercialna.
Vaš najnovejši projekt je Ozbiljne gluposti (Resne neumnosti). Je to nekakšna spletna oddaja?
Ne gre za spletno oddajo, gre za enkraten posnetek, ki je napoved in spremljava moje jesenske turneje po območju nekdanje Jugoslavije, kjer sem v zadnjem času opravil že več kot 50 nastopov. Ozbiljne gluposti so posnetek mojega stand up nastopa v Zagrebu v srbohrvaščini, ki smo ga zapakirali v nekakšen DVD. Je album mojih šal. Glede na to, da se DVD-ji dandanes ne prodajajo več, da je prihodnost v internetu, smo se odločili posnetek dati ljudem na ogled brezplačno, na youtube.
Imate torej namen prodreti na jug?
Na jug prodiram že od leta 2008, ko sem prvič nastopil v Zagrebu. Od tedaj sem nastopal na vseh večjih festivalih bivše Jugoslavije, v vseh vidnejših klubih in teatrih, od Beograda in Sarajeva pa vse do Skopja. Cilj projekta Ozbiljne gluposti je, da me spozna še več ljudi po celotni regiji, da razširim svoje delovanje in napredujem, zato ob koncu septembra sledi tudi dvotedenska promocijska turneja ter en kup drugih promocijskih aktivnosti v regiji.
