Medijsko prepoznaven si postal praktično čez noč. Ko pogledaš nazaj, kako bi rekel, da te je to spremenilo?
Spremenilo me je na veliko načinov, sploh kar se tiče izkušenj in pogleda na svet šovbiznisa. Mislim, da se kot oseba nisem kaj veliko spremenil. Veliko sem razmišljal o tem, kako nekateri kar poletijo, ko jih čez noč vsi poznajo, zato sem nekako ostal zvest samemu sebi, z željo, da ostajam trdno na tleh. Še zmeraj počnem popolnoma enake stvari, kot sem jih včasih, gledam Gospodarja prstanov, Vojno zvezd in jem kraško pico, imam tu in tam nepospravljeno kuhinjo, sončim trebuh na plaži, ko zmanjka WC-papirja, vzamem servieto, hodim na Pohorje itd.
Česa si se v tem času naučil?
Naučil sem se predvsem veliko o sebi, kaj želim in česa ne, izkusil, da je včasih treba narediti korak nazaj, da lahko nato dva naprej. Nič ne pride samo od sebe, dobiš trdo kožo, saj je veliko neprijetnih stvari, če se greš šovbiznis. Ob tem pa neizmerno uživam v tem, kar počnem, zato se nimam kaj pritoževati. Naučiti pa se moram še marsikaj, konec koncev sem le 25-letni prdec.
Skupine In&Out ni več, v kakšnih odnosih ste ostali?
Dejansko smo se razšli na zelo nenavaden način. Ni bilo prepiranja, preprosto smo začutili, da je to trenutek, ko stvari niso več na pravi poti, in smo nekako nehali posvečati pozornost skupini. Veliko bolj smo delali sami na sebi, tako smo se nekako v smehu razšli. Zato ni nikakršne vroče krvi ali kaj podobnega. S Tonijem kadarkoli brez problema stopim na oder in sem prepričan, da je tako tudi z njegove strani.
Si od kakšnega izkušenega glasbenika dobil kak nasvet, ki se ga držiš še danes?
Hehe. Prvi je bil: »Ne beri zlobnih komentarjev o sebi.« Drugače sem dobil veliko pozitivnih nasvetov od menedžerja Aleša Uranjeka, pa tudi od producenta Dejana Radičeviča. Vseeno so to ljudje, ki se s tem profesionalno ukvarjajo že vrsto let, zato vedo, kako stvari potekajo. Je pa zmeraj zabavno slišati kaj od soglasbenikov, igralcev, ljudi iz šovbiznisa, saj se vedno kaj novega naučiš in morda nekdo kaj od tebe, nekakšna vzajemna simpatija.
Se ti zdi, da je med glasbeniki pri nas dovolj kolegialne podpore?
Poznam jih veliko, ki z veseljem podpirajo druge, in veliko, ki podpirajo samo sebe. Sam z veseljem podprem dobro glasbo ali človeka, ki stoji za tem, predvsem, ko to počne res s srcem. Mogoče sem kdaj od nekaterih pričakoval obljubljeno podporo, a je nisem dobil. Sem jo pa na koncu dobil od tistih, od katerih sem to najmanj pričakoval. Tako da nikoli ne veš, najbolje se je prepustiti, da te ta tok odnese, ti samo paziš, da se medtem ne utopiš ali zaletiš v skalo.
Je za uspeh po tvojem mnenju dovolj pevski talent ali je potrebno še kaj drugega?
Vedno sem menil, da je potreben cel paket, ne samo petje. To je lahko odlična osnova, ampak ob tem je pomembnih še veliko stvari. Ena važnejših je, da si se pripravljen marsičesa naučiti, in to z ušesi slona. Pripravljen marsikaj tvegati, tudi samega sebe, saj to ni rožnata pot. Ob tem je super, če imaš karakter, karizmo in da veš, kako »prodati svojo rit«, saj je ali bo kljub vsemu to tvoja služba, ki plačuje položnice in polni hladilnik. Seveda je odvisno od posameznika, kako se odloči. Če je glasba hobi, potem je to drugače, kot če za to živiš.
Si imel sam kakšen ovinek na poti do poklica pevca?
Ovinkov je bilo veliko, preden sem prišel na glavno cesto. Bili so trenutki, ko preprosto ni šlo vse, kot sem si predstavljal oz. želel. Zato sem počel druge stvari, iz katerih sem se posledično vedno vrnil k petju, saj nisem zdržal brez ustvarjanja in želje po svoji sanjski, glasbeni službi. Sem pa vedno nekje v sebi vedel, da bom stal na odrih.
Se danes izplača, da si glasbenik?
Se izplača, ampak ne tako, kot bi šel prvi dan v službo in dobil 15. v mesecu nakazilo na račun. Gre za dolgoročno vlaganje samega vase; če se ti zvezde in ves trud poklopijo, se neizmerno izplača, če nimaš te sreče, potem ne.
Imaš kaj treme, zdaj, ko si se podal na solo glasbeno pot?
Tremo imam zmeraj, ampak to je tista zdrava trema, ki te spodbudi, da si vedno boljši. Sem imel pa na začetku svoje glasbene poti precejšnjo tremo, tisto, ob kateri narediš črtico v hlače. A je res, da lažje nastopim pred 10.000 ljudmi kot pred štirimi.
Oboževalk ti ne manjka, pa je zdaj težje spoznati nekoga zaradi medijske prepoznavnosti in vedeti, da si mu všeč zaradi tebe in ne »slave«?
Ko me vprašajo, »kako je zdaj, ko si slaven«, zmeraj odgovorim, slavni so Rolling Stones … Tu so gotovo zelo zamegljene linije: kaj nekdo vidi v tebi, ali je to tvoja medijska figura ali si to ti kot oseba. Zato sem tudi to, kar sem, pišem in odgovarjam včasih bedarije, včasih ne, so pa vsaj iskrene. A je s tega vidika še vedno veliko ljudi, pri katerih preprosto vem, da so iskreni s sabo in z mano.
Kaj je po tvojem mnenju najbolj pomembno za uspeh zveze?
Predvsem, da se vajini, najini puzzli sestavijo ter da jih čim manj ven »štrli«, ko pa to štima, sledi sklepanje kompromisov, koliko je izstopanja od skupne slike. Da o vseh zabavnih stvareh sploh ne govorim. Vse se da, če se hoče.
Mediji večkrat objavijo neresnične novice.
Katera je največja laž, ki si jo kdaj prebral o sebi?
Da sem v takratni zvezi z Majo Keuc, ko sva bila na morju, iz čolna skočil za morskim psom in ga pregnal. Da o »kvazi ljubavnih zgodbah« sploh ne govorim.
In za konec še, kakšni so tvoji načrti za naprej?
Čaka me še veliko snemanj v studiu, saj pripravljam novi singel, ki bo izšel nekje v začetku jeseni. Ob tem me pa veselo zaposluje še ena velika zadeva, o kateri zdaj žal še ne smem govoriti. Lahko samo zaupam, da je stvar, v kateri me verjetno ljudje ne bodo pričakovali. Vse ob svojem času. Čaka me še obisk Amsterdama za tri dni in mogoče kak podaljšan vikend na Krasu. Vsekakor bom pa obveščal, za kaj gre.
