Preden smo se s Sašem, Jurijem in Maticem Plevelom dobili v prijetnem viškem lokalu, sva se z Jurijem slišala še enkrat. Razlagal mi je o besedilih, ki jih je napisal, in me spraševal, ali sem že slišala pesmi Tajkunček in Cuzi muzi popek špric. Tajkunčka sem, na Youtubu, kjer je imel v treh dnevih menda 6000 ogledov. To morda ni veliko za Youtube, je pa ogromno za domačo narodno-zabavno glasbo. Potem se je Jurij razgovoril o velikih načrtih, ki jih imajo z Ansamblom Saša Avsenika, kako želijo s to glasbo priti v Ljubljano, v gledališča in lokale, pritegniti ljudi iz višjih slojev in z višjo izobrazbo, ter dejal, da bom več zvedela na skupnem srečanju.
Seveda je zamudil kakšne pol ure, ker si je moral umiti lase, da bo lep za fotografiranje, pa tudi Sašo in Matic nista prišla pravočasno, a ne po svoji krivdi. Ko smo le sedli za mizo in sta si Sašo in Jurij naročila hladno češko pivo, je morala jezična novinarka takoj pripomniti, da bo v uvodu zapisala – Sašo je že ob enih popoldne spil prvo pivo. Pa me je potolažil, da pije alkohol zelo redko, med koncerti pa sploh ne, ker bi ga zagotovo upočasnil, tega pa noče. V Jurijevo pivo se pametna novinarka seveda ne spušča.
V časih, ko ni bilo mobilnih telefonov, interneta in Skypa, so družine potovale na obisk k članom Ansambla bratov Avsenik, ko so bili ti na turnejah po svetu več mesecev skupaj. Ker so se zelo pogrešali, sta se Slavko in žena Brigita dogovorila, da bo svoji družini posvetil pesem. Vsakič, ko jo bodo zaigrali, se bo spomnil nanjo. Napisal je glasbo, skladba je instrumentalna, brez besedila, Brigita pa ji je dala naslov Veter nosi pesem mojo. Ta pesem ju je povezovala.
Mislila sem, da bo govoril predvsem Jurij, a mu je Sašo pogosto, vljudno in z dovoljenjem, pa vendarle segal v besedo in mi razlagal, kako so se znašli skupaj in kakšni so njihovi načrti. Jurij ga je mirno poslušal in mu kimal, kar sicer ni njegova navada.
Kako so torej prišli do Jurija
»Peljali smo se s koncerta v Nemčiji in razmišljali, kako bi svojim prihodnjim koncertom dali neko dodano vrednost, našli nekoga, ki bi jih povezoval in vmes povedal kakšno šalo, saj tega na koncertih na splošno manjka,« je začel zgodbo razkrivati Sašo. »In seveda smo se takoj spomnili na Jurija. Bili smo prepričani, da nas bo ali zavrnil ali zahteval previsoko plačilo, ker smo takšne izkušnje že imeli. Kar malo strah nas ga je bilo poklicati. Matic, ki je pri nas zadolžen za te reči, je bil tako povsem presenečen, ko Jurij ni le privolil v vodenje in povezovanje prireditve, ampak nam je ponudil tudi, da bi z nami pel, nam napisal kakšno besedilo in nam pomagal pri uveljavljanju našega ansambla in glasbe, ker globoko ceni glasbo mojega dedka Slavka Avsenika. Da bi mu bilo v čast jo pomagati ohranjati in razvijati, je dejal. O denarju sploh ni hotel govoriti, želel se je samo pridružiti našemu projektu, ker je verjel vanj. Seveda smo bili navdušeni.«
Tukaj se je vključil Jurij. Da je res že od nekdaj poslušal Avsenike, je povedal, in da deli narodno-zabavno glasbo na Avsenike in na druge, ter da je Avsenikova glasba endemit. Da so mu od nekdaj sedle v uho njihove harmonije in melodije, ki so bliže džezu kot narodno-zabavnim poskočnicam, in da mu je všeč Avsenikova otožna glasba, saj smo tudi Slovenci zelo radi otožni in malo žalostni.
Ko so se dobili prvič, so »mladi« Avseniki hoteli Juriju zapeti nekaj skladb, a jim seveda ni uspelo – vodstvo je prevzel on. Začel jim je peti Avsenikove in druge pesmi, da so ostali odprtih ust, v roke je prijel kitaro in posnemal pevce. Spoznali so, da niso dobili le duhovitega povezovalca, ampak tudi pevca in glasbenika, ki zna na pamet že lepo število Avsenikovih pesmi.
»Dlake mi gredo pokonci, ko slišim pesmi Vse moje misli so pri tebi, Veter nosi pesem mojo, Slovenija, od kod lepote tvoje, da o Golici sploh ne govorim,« pojasnjuje Jurij. »Zato sem takoj, ko so me poklicali, dobil kup idej, kako bi lahko sodelovanje razširili in nadgradili koncerte. Že prvi je bil popoln uspeh, kar ujeli smo se. Napisal sem celo režijsko knjigo, ki sem jo sicer oddal pol ure pred koncertom, vendar je bila v njej opisana dramaturgija koncerta, vsi zabavni vložki, nekaj pesmi smo tudi 'odigrali', da se je na odru ves čas nekaj dogajalo. To je bil res šov in tu se bomo še trudili.« Ko vprašam, koliko vaj so imeli pred koncertom, Jurij ekspresno odgovori: »86!« tako da vem, da se je »zlagal«, Sašo pa v smehu prizna, da samo nekaj, ker so vsi zelo zasedeni.
Jurij je od fantov takoj »zahteval«, da mu prinesejo narodno nošo: irharice, belo srajco in klobuk, opremo, ki jo je na koncertih nosil tudi Franc Košir.
In res, kako bo Jurij časovno uskladil gostovanja z Avseniki po Sloveniji in v tujini s službo, gledališčem, družino? Jurij odgovori v svojem slogu, da si je že dal klonirati celice in bo po Sloveniji nastopalo kar nekaj Jurijev, le da bodo tokrat njegovi kloni popolnoma zdravi, ne tako polomljeni, kot je on. Tu moram omeniti, da je tokrat prišel brez palice. Nazadnje, ko sva se videla, je še hudo šepal, zdaj hodi že skoraj povsem enakomerno. Tudi videti je bolje, dobre volje, poln optimizma in načrtov. Gledališče, pravi, ima še vedno rad, je njegova ljubezen in tudi služba, ki mu daje kruh, toda prav tako rad ima glasbo, petje, nastope in sodelovanje z mladimi Avseniki, ki so ga sprejeli medse, kot da se poznajo že od nekdaj. Seveda pa Jurij zdaj ni osmi član njihovega ansambla, ampak se jim bo občasno, posebno jeseni in pozimi, pridružil na koncertih.
Na začetku so se ga morda še malo »bali«, zdaj vidim, da so povsem enakopravni sogovorniki – Jurij zaupa njim, oni njemu. Ko sem pred slovesom odšla na stranišče, so se takoj zapletli v poslovne pogovore, in ko sem se vrnila, sem videla, da se želijo o nečem pogovoriti sami. Večinoma se sicer dobivajo pri Juriju, ki jim kaj dobrega skuha, zraven pa spijejo kakšen kozarec vina. Potem se ideje kar porajajo. Tako je videti njihova možganska nevihta.
Sašo in njegov dedek Slavko
Saša vmes vprašam, kako je bilo odraščati s slavnim dedkom, Slavkom Avsenikom. Kar malo se razneži, ko pripoveduje, kako je po šoli prišel domov in je dedek s popolno lahkoto raztegoval meh, igral svoje pesmi, vadil ure in ure, zraven pa gledal televizijo. Svojo ženo Brigito iz Ljubljane, kjer stanujeta, še danes vsak dan pripelje v Begunje, kjer imajo galerijo. Ona dela v njej, dedek pa zdaj raje sede za klavir, ker zaradi boleče hrbtenice ne more več igrati na harmoniko.
Jurij je napisal že dve besedili, Tajkunčka in Cuzi muzi popek špric, na zadnji koncert pa je povabil tudi svoje prijatelje glasbenike.
»Tudi na klavir igra čisto po svoje,« razlaga Sašo, »mehko in nežno, res z občutkom. Pravi mojster je, samo občudujem ga lahko.« Iz tega občudovanja se je tudi rodila Saševa ljubezen do glasbe, čeprav se je nekaj časa poskušal upirati družinski tradiciji in je sestavil rokovsko skupino. »Ampak zabavne glasbe se hitro naveličam, naših komadov pa nikoli. Saj Avsenikovih pesmi ne igramo v izvirniku, priredimo jih malo po svoje, imamo pa tudi veliko svojih pesmi, za katere smo sami napisali besedila in glasbo. Če mi kdo reče, da se 'šlepamo' na Avsenike, imam tako mirno vest. Glasbo svojega dedka spoštujem in cenim. Če bi bil samo posnemovalec, me ljudje ne bi gledali in poslušali že toliko let.«
In zdaj se bodo tem pesmim pridružile še Jurijeve; napisal je že dve besedili, Tajkunčka in Cuzi muzi popek špric, na zadnji koncert pa je povabil tudi svoje prijatelje glasbenike. Sodelovanje sta jim obljubila tudi Magnifico in njegova žena Barbara, znana kot prvovrstna avtorica besedil.
Jurijeva glasbena želja
Na koncertu je imel Jurij le eno glasbeno željo – da mu mladi Avseniki zapojejo Vse moje misli so pri tebi, vendar ga je Sašo s čudovito družinsko zgodbo prepričal, da je Veter nosi pesem mojo še primernejša za predstavitev ljudem. Jurij se je strinjal in nagovoril Saša, da tudi obiskovalcem koncerta pove, kako je nastala. Seveda je moral zgodbo razkriti tudi meni.
V časih, ko ni bilo mobilnih telefonov, interneta in Skypa, so družine potovale na obisk k članom Ansambla bratov Avsenik, ko so bili ti na turnejah po svetu več mesecev skupaj. Ker so se zelo pogrešali, sta se Slavko in žena Brigita dogovorila, da bo svoji družini posvetil pesem. Vsakič, ko jo bodo zaigrali, se bo spomnil nanjo. Napisal je glasbo, skladba je instrumentalna, brez besedila, Brigita pa ji je dala naslov Veter nosi pesem mojo. Ta pesem ju je povezovala.
Iz Jurija, ki ima rad glasbo in petje ter je nadvse zabaven voditelj, igralec, pevec in kar je takšnih umetnosti, kar bruhajo konstruktivne zamisli.
Sašo pravi še, da je v njegovi družini pet otrok in da nikoli niso preveč razmetavali z denarjem. Mama in oče jih nista prav nič razvajala in Sašo jima je še danes hvaležen, da je bilo tako. Vsi so pridni in delovni, žal mu je le, da ni poslušal babice in dokončal glasbene šole. Takrat se mu je preveč mudilo čim prej obvladati harmoniko, da bi izgubljal čas z nekimi etudami in vajami, iz katerih ni mogel zaigrati nobene konkretne pesmi. Te se je raje učil na pamet, brez not, samo da je lahko igral. Je pa naredil turistično šolo, vendar se danes preživlja izključno z glasbo.
In očitno se bo še naprej, saj se mi zdi, da bo sodelovanje z Jurijem Zrnecem, iz katerega kar bruhajo konstruktivne zamisli, ki ima rad glasbo in petje ter je nadvse zabaven voditelj, igralec, pevec in kar je takšnih umetnosti, lahko zelo zelo plodno in uspešno. Tudi med našim pogovorom je bilo velikokrat slišati: »Boste videli, čez nekaj let ...« Verjamem. Zelo verjamem. Ker Jurij k projektu z »mladimi« Avseniki ni pristopil zaradi denarja, kot bi zmogla pomisliti kakšna zlobna slovenska duša, ampak iz veselja do ustvarjanja, spoštovanja kakovostne slovenske glasbe in glasbenega izročila Avsenikov ter veselja do dela z mladimi zagnanimi glasbeniki.
Kakor koli že bo, Jurij Zrnec spet žari, spet je poln upanja in načrtov, Sašo Avsenik in njegovi fantje ter pevka Maja (Jurij je večkrat ponovil, kako lepa je, je pa tudi poročena!) pa tudi dobro vedo, kaj bi radi – in takšna kombinacija mora roditi uspehe. Drugače pač ne gre.
Še o Francu Koširju
Nekateri so vlogo Jurija Zrneca v Ansamblu Saša Avsenika takoj začeli povezovati s tisto pokojnega Franca Koširja, ki je med koncerti Ansambla bratov Avsenik tudi kakšno »zabelil«, na glavi spretno vrtel svoj klobuk in bil nasploh zabaven patron. Njegov raskavi glas je nepozaben. No, priznajmo, malo je za to povezovanje s Koširjem kriv tudi Jurij sam, ker je od fantov takoj »zahteval«, da mu prinesejo narodno nošo: irharice, belo srajco in klobuk, opremo, ki jo je na koncertih nosil tudi Franc Košir. Tudi posnetek pesmi Tajkunček se začne z glasom, ki je natančni posnetek Koširjevega – odlični igralec je pač sijajen imitator – in se potem »prelije« v Zrnečevega. Toda Jurij pravi, da so se Francu Koširju želeli le pokloniti, ne pa ga posnemati. Naj tako tudi ostane. Jurij Zrnec je le Jurij Zrnec in mu ni treba posnemati prav nikogar.
