Irena ima za seboj zanimivo življenjsko zgodbo. Njen oče Robert je prišel v takratno Jugoslavijo študirat. V študentskem bloku je spoznal Slovenko Vido. Med njima se je hitro vnela iskrica, in čeprav mnoge podobne ljubezenske zgodbe niso imele srečnega konca, je njuna drugačna. Poročila sta se in rodili sta se jima ljubki dvojčici Irena in Leticia. Ko sta bili stari dve leti, so se njuni starši odločili preseliti v Gano. Po letu in pol so se vrnili, saj se je v Jugoslaviji bolje živelo kot v Gani. Za Ireno drugačnost v barvi kože nikoli ni bila ovira, kvečjemu prednost. »Oče je vedno poudarjal, da morava s sestro nositi glavo pokonci in biti ponosni na to, kar sva in kar znava. Mama pa naju je vzgajala v duhu samozavestnih in neodvisnih žensk, kar je za najina moža včasih malce težavno,« se hahlja.
»Ne rečem, da naju niso kdaj zmerjali, a to doživi tudi otrok s štrlečimi ušesi ali krivim nosom,« pravi in dodaja, da je poleg barve kože po očetu podedovala še lep glas. Njuni vrstniki so vedeli, da dobro pojeta in hitro tečeta. Mama in oče pa sta ju podpirala na vsakem koraku. Že zgodaj sta jo vpisala v glasbeno šolo in igrala je flavto. Ravnatelj novomeške glasbene šole pa jo je spodbudil, da je šla študirat petje v Salzburg.
Tesna sestrska naveza
Irenina mama Vida je bila menda ena prvih nosečnic v Sloveniji, ki je šla na ultrazvok, tam pa so ji povedali, da pod srcem nosi dva dojenčka. »Imela je tako velik trebuh, da si je nanj lahko postavila krožnik in jedla. Njen trebuh je bil večji od njenega telesa,« se smeji Irena. Deklici sta od prvega dne zelo navezani druga na drugo. Skupaj sta obiskovali osnovno šolo, gimnazijo, glasbeno šolo, nato pa so se njune poti razšle.
Leticia je šla študirat arhitekturo, Irena pa se je posvetila glasbi. »Med študijem na Mozarteumu sem sestro zelo pogrešala. Ker to še ni bil čas mobilnih telefonov in druge elektronske komunikacije, sva si pisali pisma. Vsak dan, brez izjeme. Še danes jih imam doma spravljeno celo škatlo,« pripoveduje. Njeno mnenje zelo ceni, zaupala ji je notranjo opremo doma, veliko se družita, in kot pravi, se to ne bo nikoli spremenilo. »Slišiva se nekajkrat na dan, pridno izkoriščava še sodobno tehnologijo, denimo Facebook in Skype. Odkar ima novorojenko, jo poskušam vsak dan obiskati. Skupaj preživljamo tudi vse dopuste, za vsak nakup se posvetujem z njo. Z njo bom odtekla tudi naslednji maraton, tako kot sem prvega. Skupaj radi delava pogrinjke, pohajkujeva, se smejiva!« veselo razlaga in dodaja, da sta skupaj marsikatero ušpičili tudi staršem. A jima tega niso zamerili, nasprotno, vedno so ju podprli. Tudi ko sta se zaljubili. Njuna moža v šali pravita, da sta se poročila z dvema ženama, prijatelji pa se šalijo, da z njima za ceno ene dobiš dve.
Ljubezen iz šolskih dni
Moža Boruta je Irena spoznala v drugem razredu osnovne šole, v četrtem pa sta celo sedela skupaj. Hodila sta v isto glasbeno šolo, pevski zbor in na gimnazijo. »Zanimati me je začel, ker je bil prvi, ki me je začel obravnavati kot Ireno in ne kot del Litepairene (sestra in jaz, kot so naju klicali). Njen študij v Salzburgu je bila velika preizkušnja njune ljubezni in uspešno sta jo prestala. Po njeni diplomi in podiplomskem študiju samospeva in oratorija sta se poročila in si v Novem mestu ustvarila dom. Drug za drugim sta se jima rodila navihana sinova, ki sta po starših podedovala glasbeno žilico. Borut, ki je odvetnik, je bil namreč ustanovni član zasedbe Društvo mrtvih pesnikov. Starejši sin že igra kitaro in je tudi likovno zelo nadarjen, mlajši pa se navdušuje nad tolkali, tako da bo šel prihodnje leto v glasbeno šolo. Oba imata odličen posluh. »Kadar doma vadim, včasih pojeta z mano. Ko sem pripravljala opero v slovenščini, sta na koncu znala precej teksta na pamet,« smeje se razlaga.
Irena zna spretno usklajevati kariero in družinsko življenje. »Včasih je zelo težko. Še posebno je bilo naporno, ko sta bila sinova mlajša. Zdaj pa postajata prava fanta in fizičnega napora seveda že zdavnaj ni več in tudi sama ju lahko pustiva kdaj pa kdaj za kako uro ali dve. Seveda mi ob strani stoji mož, vendar brez moje zlate mame ne bi zmogla. Kadar me več dni ni, ona prevzame mojo vlogo. Na srečo se z možem dobro razumeta in sva ji oba hvaležna za pomoč. Na splošno mi pomaga vsa moja družina s sestro, očetom in taščo vred,« pohvali najbližje.
Ves čas v akciji
Irene zlepa ne boste našli sedeti križem rok. Zadnje dni zaradi oddaje veliko posluša popularno glasbo. »Ker sem postala članica žirije v oddaji, moram osvežiti znanje novejših popularnih pesmi. Pred dnevi sem prišla z Dunaja, kjer sem imela koncert, začelo se je delo na vrtu, ponavljamo pesmice za bralno značko ...« V oddaji rada sodeluje, ji je pa všeč, da je »samo« v žiriji in na srečo nima vaj. »Ker imam kot pevka tudi sicer veliko nastopov ob koncu tedna, se naše družinsko življenje ni bistveno spremenilo,« pripoveduje pevka, katere velika strast je tek. S sestro sta pretekli maraton v Radencih, v načrtu pa jih imata še kar nekaj. A ker je njena sestra trenutno na porodniški, je telovadne copate obula skupaj z možem. »Oktobra lani sem mu za rojstni dan podarila maraton v Berlinu. To je pomenilo precej skupnih treningov in zato več časa, preživetega skupaj. Tako sva v Berlinu tekla drug ob drugem vseh 42 kilometrov. Še vedno tečem, ta trenutek malo manj, ker se mi je nakopičilo ogromno obveznosti, vendar poskušam ostati v formi,« razlaga.
Uspeva ji odlično, saj ji nihče ne bi pripisal štiridesetih let. »Dopolnila sem jih na materinski dan in počutim se fantastično! Res drži, kar pravijo, da so ta leta najlepša leta! Ker bi rada, da se tudi moja dvojčica zabava, sva praznovanje s prijatelji zaradi moje male nečakinje z marca prestavili na junij. Rojstni dnevi mi zelo veliko pomenijo. Zato znam na pamet ogromno datumov rojstnih dni svojih prijateljev, znancev, njihovih otrok. Imam prijatelje iz mladosti, s katerimi se ne družim več pogosto, vendar jim vsako leto voščim za rojstni dan zdravja. To je najpomembnejše!« je sklenila simpatična pevka.
