Dobili smo v Tivoliju, ki ga je prebujajoča se narava obdala v pisano zeleno ogrinjalo. Že po nekaj minutah je od naše mize odzvanjal smeh: iz rokava sta stresli, da pripadata posebej žlahtnemu letniku 1964, ki je letos menda najštevilnejši v Nemčiji, pa tudi v Sloveniji se bo z jubilejem srečalo veliko njunih vrstnikov iz glasbenih vod. »Spoznali sva se leta 1988 pri takrat najuglednejši učiteljici Nadi Žgur. Damjana je bila že stara mačka, jaz sem delala prve korake. Bila je že poročena in je imela hčer Tajo, ki jo je rodila pri enaindvajsetih, name je Primož še čakal. Cenila sem jo kot osebo in kot pevko,« se spominja Alenka, Damjana dodaja, da je bilo tedaj eno najlepših obdobij njenega življenja. Veliko so vadili in nastopali, tudi na televiziji v oddajah Mita Trefalta, ko se še ni varčevalo na vsakem koraku. »Alenka je šla po zmagi na Pop delavnici na svojo uspešno pot, jaz pa na svojo. Nada nas je svoje učenke naučila večglasno peti, in tudi kadar smo udarile kakšen ton mimo, smo to storile v slogu,« se smeji.
Alenka in Damjana sta pravi vražji babnici: optimistični, samozavestni, polni energije in sprijaznjeni tudi s svojimi pomanjkljivostmi.
Premaknjeni abraham
Radi sta hodili pomagat glasbenikom pri snemanju albumov. Kadar koli sta se srečali, sta se razveselili druga druge. »Med nama nikoli ni bilo zavisti. Vesela sem bila vsakega tvojega uspeha. Vsak si mora najti svoje mesto pod soncem in za vse je dovolj prostora. Rojena si za delo z otroki,« se Alenka obrne k Damjani, ki se s tem strinja. »Res obvladam. Tudi z ministrstva za kulturo sem lani dobila pošto, da imam status glasbenega pedagoga za otroke in nisem samo pevka,« pravi in dodaja, da je tudi kmetica, varuhinja treh živali, dveh moževih vnukinj, pa tudi voditeljica, pevka in plesalka. »Doma jaz nosim hlače in podpiram vso mularijo. Letniki 1964 res veliko obvladamo,« se smeji Damjana, Alenka pa navrže, da ima za sabo malo manj podvigov. Njeno življenje je šlo v drugo smer in hitro je prišla okrogla številka. »Zlagala bi se, če bi rekla, da sem zaradi te obletnice evforična. Leta se nalagajo in vsi moramo to preživeti. Jaz sem se odločila to narediti s stilom in po naravni poti. Najboljše je na obletnico gledati pozitivno. Stara bom petdeset let, sem zdrava in zadovoljna v svoji koži,« se smeji. Damjana se strinja, da vstopata v pravo žlahtnost.
»Abraham se je premaknil na sedemdeseta leta, včasih so bili ljudje pri petdesetih že stari. Toda samo poglejte si naju – imava veliko energije in radi delava. Včasih se mi leta sicer malo poznajo: veliko bolje sem videti, če se fino naspim. Žal danes nisem fino spala,« se hahlja Damjana, Alenka pa jo dopolni, da se z leti večkrat zaleži. Abraham jima ne pride do živega tudi zato, ker se starostna meja dviguje: ženske danes rojevajo pozneje, kot so v preteklosti, pa tudi mladi po tridesetem so še doma. Starost abrahamovcev se je zvišala vsaj za desetletje. »Lahko naju takoj izmerite, koliko sva v resnici biološko stari,« se smejita. »Res je, da kilogrami nočejo tako hitro izginjati. Presnova se upočasni, kilogrami se nalagajo tja, kamor nočeš. Nimam celulita, imam pa krčno žilo, ki je nočem operirati. Razmišljala sem, da bi jo prekrila s tetovažo – kakšna kača bi bila kot nalašč. Toda zdravnica me je opozorila, da se ne bo dalo videti, če bo kaj narobe. In sem ostala brez tetovaže,« pravi Damjana, ki je že v menopavzi, Alenka pa še ne.
Vsaka ima svoje življenje, zato se ne družita ravno veliko. Ko pa se srečata, sta veseli za nazaj in naprej. »Ni nujno, da se pogosto videvaš, da vlada prava energija,« sta si enotni.
Ponosni na leta in izkušnje
Skorajšnjih petih križev nobena od njiju ne bi zamenjala s kakšno dvajsetletnico. »Tudi če bi lahko izbirala, ne bi šla pod 35 let. Z leti dajem prednost stvarem, ki me veselijo, in naučila sem se izogniti tistim, ki me ne,« razlaga Alenka in razbije iluzijo, da ji je postlano z rožicami. »Treba je plezati čez ovire. Življenje si je treba narediti lepo in se za to potruditi. Ni se modro družiti z ljudmi, ki ti pijejo kri, s težavami pa se je laže spopasti s pozitivno naravnanostjo kot pa z negativnostjo,« navrže. Damjana pravi, da je morala premagati kup težav – od ločitve do skrbi za majhnega otroka in eksistenco. Zdaj se je vse postavilo na svoje mesto. Lepo ji je, ker živi tako, kot je od nekdaj hotela. Pravi, da se je nekoč premalo cenila. »Ko sem zadnjič gledala stare fotografije, sem se zdela sama sebi luštna! Pri dvajsetih pa sem na sebi našla samo kup napak,« pojasnjuje. Tudi pri Alenki je bilo podobno. Obema so kar precej sivih las naredili zobje. Bog je bil pri njiju radodaren, a ne preveč natančen, ko jima je dal lepe zobe, ki pa niso postavljeni naravnost. A še na misel jima ne pade, da bi si jih dali poravnati. Njun nasmeh bi bil resda lepši, lahko pa bi zahtevni posegi nepopravljivo vplivali na petje, na glas. Da bi bili popravki odveč, so jima potrdili tudi ortodonti. In dokler so zobje zdravi ... »Popolnost je dolgočasna,« se strinjata.
Operacije, ne, hvala!
Sta v letih, ko marsikatero žensko premamijo lepotne operacije, vendar onidve ne razmišljata o njih. Z leti sta se naučili živeti vsaka s svojimi pomanjkljivostmi. »Od nekdaj sem se navadila skrivati svoj trebuh. Z leti vedno pride kaj takega, kar je treba skriti. S tem se ni treba obremenjevati, temveč se udobno počutiti. Noge me bolijo od visokih pet, ampak na oder ne morem priti v balerinkah. Doma imam pravo zalogo krem proti gubam, botoks pa pri meni odpade. Raje se malo posekiram zaradi kakšne gube, kot da bi jo odstranjevala z operacijami in drugimi postopki, ker me to preprosto ne bi osrečilo,« razlaga Alenka. Damjana pa je nenaličena samo doma. Še za na sprehod s kužkom na trepalnice nanese maskaro. Njena šibka točka je puder. »Imela sem probleme s kožo, z mozolji. Od malega sem mami kradla puder in se ličila. Zdaj kreme delam sama. Botoks in operacije odpadejo. Kot pevka in pedagoginja moram imeti mimiko, da sem prepričljiva. Ljudi manj zmoti, če na odru gledajo pevko, ki ima živ obraz, kot pa takšno, ki se ji nič ne premika. Narava pa je bila na moji strani pri prsih. Tisto, česar ni, se ne more povesiti. Edino, kar uporabljam, je pripravek za rast trepalnic, sama pa si z njim mažem obrvi, ki jih skoraj nimam. Preverjeno učinkuje,« se smeji. Na Alenki je umetna le ena stvar – trepalnice na nastopih.
Bolj razmišljata o živalih kot o moških
Alenka s svojim Primožem vztraja od začetka kariere: »Začela sva hoditi po moji zmagi na Pop delavnici 1988. Spremlja me vso mojo glasbeno pot in se mi je moral veliko bolj prilagajati kot jaz njemu.« Damjana pa je s Čarlijem Novakom našla drugo srečo. »Medve sva srečno poročeni, morda pa najina moža nista tako srečna. Ampak po vseh teh letih sva lahko malo samozavestni,« se hihitata in dodajata, da nekatere ženske pri petdesetih doživijo drugo puberteto, njima pa je »udarilo« na živali. Obe imata kužka, Damjana pa še dva mačka in o ljubljenčkih bi se lahko pogovarjali v nedogled. »S Čarlijem sva na začetku najine zveze oba zelo shujšala, tako zelo se nisva mogla naužiti drug drugega. Zdaj pa sva se zredila. Medsebojno spoštovanje je temelj dobrega partnerstva. Čeprav poznam njegove šibke točke, mu med prepirom nikoli ne spustim kakšnega nizkega udarca, četudi bi lahko. Sem pa tudi muhasta in samozavestna, z velikim egom, ki se ga že vse življenje trudim uravnavati. Kljub velikemu pragu potrpežljivosti me kakšne stvari pripeljejo do meje. Zmoti me predvsem neumnost ljudi.« Alenka dodaja, da je precej strpna, sprejema drugačnost, ne pa zlobnosti in primitivnosti. »Vesela pa sem, da mi Primož pove, kaj je bilo pri kakšnem koncertu, nastopu v redu in kaj ne. No, saj to po navadi sama vem prva. A rasteš in razvijaš se lahko le, če znaš sprejeti tudi konstruktivna mnenja in nasvete drugih.«
Damjana poskuša vse obrniti na šalo. »Zdi se mi, da zavestno priteguješ pozornost. Moje pravilo je, da ne koketiram, kadar sem v zvezi. Sem prijazna do ljudi, ki pristopijo do mene, imam pa tudi mejo. Ob moških, razen ob Čarliju, ne čutim več nobenih metuljčkov,« razloži.
Jubilantki pa ne bosta prezrli obletnic. Damjana se je po sedmih letih življenja na Vipavskem navzela tamkajšnjih navad in bo za prijatelje pripravila fešto. »Skupina je že izbrana, le še lokacijo moram potrditi.« Alenka pa ni preveč navdušena nad organizacijo zabave, tako da bi svojo petdesetko najraje praznovala z novo ploščo in večjim koncertom. Obe imata veliko načrtov za prihodnost, priznavata pa, da sta včasih tudi malo bolj utrujeni in da se čas počitka podaljšuje. »Uživam na odru in med ljudmi, ne da pa se mi več odgovarjati na po navadi nepomembna tračarska vprašanja ali ankete in hoditi na vsak družaben dogodek. Če nimam kaj povedati, se skušam opravičiti. Zelo rada pa govorim o glasbi in živalih, predvsem kužkih,« pravi Alenka, Damjana pa dodaja, da si ne zna predstavljati, da bi pri šestdesetih še norela za otroki. »Rada imam sedanjost, načrtujem sproti in bi rada še naprej živela tako srečno kot zdaj. Je pa fino imeti vnaprej načrtovan kakšen nastop.« Alenka se strinja – saj sta navsezadnje isti letnik.
