Kako se je sploh začela tvoja glasbena pot?
Narodnozabavna glasba mi je bila položena tako rekoč v zibelko. Kot otrok sem bil skoraj vedno prisoten na vseh vajah, ki jih je imel očetov ansambel pri nas doma. Ko niso nastopali, so imeli vsak dan vaje, snemanja ali pa je oče skladal nove viže in aranžmaje za nove pesmi. Če zrasteš z glasbo in če te vsako jutro prebudi zvok harmonike, jo verjetno tudi drugače dojemaš, kot če bi jo spremljal le sem ter tja preko radijskih valov ali na televiziji. Tistega 'drugega' življenja ne poznam. Zame je glasba nekaj svetega, po drugi strani pa nekaj vsakdanjega, nekaj, brez česar ne mine noben dan. Sicer pa se nisem nikoli opredeljeval na zvrsti. Vedno sem glasbo delil predvsem na dve plati – na dobro in na slabo. Danes se ukvarjam tako z narodnozabavno kot tudi s popularnimi in drugimi zvrstmi. Če je glasba dobra, me 'potegne' in fascinira tako popularna, rok kot narodnozabavna in druge zvrsti. Danes so na spisku mojih referenc vsi najbolj vidni slovenski izvajalci in avtorji, kot so Ansambel Franca Miheliča, Gadi, Ansambel Roka Žlindre, Helena Blagne, Ivan Hudnik, Omar Naber, ne nazadnje tudi Timothy Hall (ZDA), kar je bilo zame posebna izkušnja in izziv.
Kako te je pot zanesla v producentske vode? Zadnjih nekaj let te namreč poznamo tudi kot producenta in studijskega mojstra v odličnem lastnem studiu.
V studijskih vodah plujem že več kot dvanajst let, profesionalno (mmedia.si) pa osem. Vedno me je zanimala tehnika, produciranje, snemanje in postprodukcija. Zanimanje je začelo rasti, ko sem s sestro in domačim Ansamblom Franca Miheliča hodil po snemanjih in bil prisoten pri nastajanju posnetkov in skladb v različnih studiih. Spominjam se svojega prvega stika s studiem kot obiskovalec sredi osemdesetih let v takratnem RTV-studiu 14. Če vse občutke prenesem na današnji čas, imajo izvajalci neprimerljivo več možnosti. Čisto analogijo je nadomestila digitalna oblika zapisa, ki precej olajša delo. Žal pa ima vse pozitivno tudi svojo negativno plat. To se odraža v manjšem spoštovanju nekega glasbenega izdelka. Vsaj občutek imam tak. Začelo je veljati nekakšno splošno mnenje, da 'vsak lahko vse', saj je možno v studiu vse korigirati, glasbo pa 'se dobi na internetu'. No, s tem se ne strinjam popolnoma. Glasba je umetnost. Tehnika je le orodje, s katerim lahko tonski mojster čim bolje zapiše neko umetniško delo in s tem prenese v zapis bistvo tistega, kar je želel povedati s svojo izvedbo določen izvajalec. Lahko rečemo, da naj bi bila glasba medij za prenos emocij. In ravno tukaj so razlike! Ali je neka skladba izvedena in posneta z dušo ali pa je izvedena podpovprečno, brez duše in enostavno 'sestavljena' v studiu. Osebno se zelo trudim, da na vseh posnetkih ohranim občutek in 'dušo' skladbe izvajalca. Če izvajalcem tega primanjkuje, se večkrat pogovorimo o tem in poskusimo najti neko rešitev, kako izvajati določeno skladbo, da lahko poslušalec začuti besedilo v pravem pomenu. Šele nato je lahko ljudem nekaj, kar narediš, všeč. Večina poslušalcev niti ne ve, zakaj, ampak jim je enostavno všeč.
Kateri dejavnosti v zadnjem času posvečaš največ prostega časa?
Če delaš v nečem, kar je tvoj konjiček in še služba hkrati, je zelo težko govoriti o prostem času. Po eni strani je to dobro, saj uživaš v tistem, kar delaš. Po drugi strani pa ti zmanjka časa za druge stvari, kar se mi zadnje čase pogosto dogaja. Mnogi bi si mislili, da si je lahko organizirati svoj urnik, saj si sam svoj gospodar. Ravno v tem pa je največja težava. Velikokrat je težko potegniti mejo med delom in prostim časom. Ko pa imam prosti čas, pa se posvečam predvsem družini in svoji punci – kino, kavica ob morju, izlet, sprehodi in rekreiranje, romantična večerja, planiranje skupne prihodnosti ... To so stvari, ki se jih ne sme izpustiti, če je le prilika za to.
Kako gledaš na vso hiperprodukcijo skladb in na 'novodobne' ansamble?
Če se osredotočimo na narodnozabavno glasbo – verjetno to zvrst dojemam precej drugače kot večina članov današnjih 'novodobnih' ansamblov. Ob pravi narodnozabavni glasbi sem zrasel. Celo življenje poslušam in razmišljam, kaj je prav in kaj ne. Živim v duhu te glasbe in jo precej dobro poznam. Dandanes se je žal precej skomercializirala, vse postaja trendovsko, nečustveno. Super embalaža brez 'fauš' tona, vendar malo vsebine, v kateri bi našel čustva, ki bi se človeka dotaknila. Kot sem že omenil, se mogoče marsikdo ne zaveda, vendar na dolgi rok ravno skladbe s sposobnostjo čustvenega prenosa na ljudi ostanejo večne. Tudi če ni vsak ton perfekten, ima vse svoj čar. Vse ostalo gre po zlu, ko se trend zamenja. To pa se lahko menja zelo hitro. Saj vsi vemo, kako je to pri drugih stvareh. Še največji problem je, da se mogoče tistih najboljših medijsko ne podpira dovolj! Večkrat se mi zazdi, da bi si veliko izvajalcev zaslužilo veliko večjo podporo in priložnost, kot jo dobijo. In ker menim, da imamo v Sloveniji veliko odličnih izvajalcev, ki si zares zaslužijo zablesteti na nebu slovenske glasbene scene, sem z veseljem pristopil k projektu TV Veseljak Veseljakova viža, saj se mi zdi ta ideja odlična!
