Ampak v nasprotju z ženskami, ki se ne morejo upreti nakupovanju, se Tanja ni mogla upreti mali psički, ki je životarila brez hrane, vode in skrbnika ... Čeprav je njena skrb za živali vredna vse pohvale, pa ima zaradi nje veliko težavo: okrepila se ji je alergija na živalsko dlako, tako da se mora včasih po stanovanju sprehajati celo z masko.
Ste že v otroštvu imeli radi živali?
Seveda. Vedno sem imela pse, že kot otrok. Trboveljčani se najbolj spomnijo našega Švrka, ki je šel iskat očeta v gasilski dom, kamor je hodil na pijačo, ko ga je mama poslala ponj. Pes je očeta prijel za zapestje in oče je vedel, da smo ga poslali ponj, pa sta takoj prišla. Psi so res sposobni. Naš Miki, na primer, sploh ne bi potreboval povodca, saj uboga na besedo, kadar prečkamo cesto, če pa je kaj nevarnejšega, samo tlesknem in mi skoči v naročje. To so kot male cirkuške točke, čeprav cirkusa ne maram in ga nikoli nisem. Zanimajo me odnosi med živalmi, ne naučene točke.
Kdaj ste začeli reševati živali? Poleti ste jih v Splitu, zdaj v Ulcinju.
Za živali sem skrbela že prej, vendar imam šele zdaj Facebook, kjer objavim kakšno fotografijo, zato se to zdaj bolj razve.
Trenutno pa z vami živijo ...
Ob zadnjem štetju le tri živali. (smeh) Dva psička in mačka. Naš najdenček Primož, sinička, ki je prosto letal po hiši in se celo kopal skupaj z Elo, je šel po petih mesecih v azil za ptiče na Koroško, kjer imajo letalnico in se bo lahko izpopolnil v letenju. Spomladi ga dobimo nazaj, da ga bomo lahko sami spustili v Ljubljani. Srako Orlanda smo pozdravili in ga spustili v Fiesi. Pujsa Pinga, naša zvezdnica, pa se je vrnila v rodno vas blizu Ljubljane, ker je zdaj že zelo velika punca. Strašno jo pogrešamo.
Raje pomagate živalim kot ljudem?
Zakaj? Ker na Facebooku ne objavljam pomoči potrebnih ljudi, kot objavim pomoči potrebne kužke? To bi bilo malo neokusno, kajne? Nedopustno pa je, da pozabimo na živali, če ljudem ne gre dobro. Kaj pa so one krive, če sami sebi delamo hudo? Prepričana sem, da pri sočutju ni »specializacije«. Sočutje je univerzalno in je odraz stopnje civiliziranosti.
Đuro je že pred desetimi leti postal vegetarijanec. Kaj pa ženski del vaše družine?
Ela v šoli je meso, doma pa ga zelo redko pripravljamo. Včasih z dekletoma še pojem kos mesa živali, ki je imela dolgo življenje in dovolj prostora za normalno bivanje. Sem absolutno proti množični živinoreji, ki je nemoralna, koristoljubna in škodljiva okolju, živalim in ljudem.
Več si preberite v najnovejši številki revije Obrazi!
