Vas je ločitev prizadela?
Seveda me je, ni bilo preprosto. Toda saj se nisva niti minuto skrivala v življenju – živela sva skupaj. Zdaj ji je hudo in joka, zakaj je poslušala prijateljice. Stara je 33 let in prijateljice so ji govorile, da je zdaj zadnji čas, da ima otroka, in da bo ostala sama. Tako se je odločila, da si bo ustvarila družino. Prej sva bila dogovorjena, da tega ne bo. Bila je proti otrokom, šest mesecev po poroki pa je rekla, da bi rada družino. Pa sem ji rekel: Če si se tako odločila – ti si gospodar svojega telesa, naredi, kar hočeš. Zdaj pa hoče nazaj. Vsak dan joka, kaj si je naredila. Ampak midva sva tisti trenutek končala. Nimava kaj.
Je ne bi vzeli nazaj?
Ne, nikoli več. Pol leta je živela po svoje – po ves teden je ni bilo, nisem vedel, ne kje je ne kaj dela. Vendar se v to nisem vtikal, to ni bila moja stvar. Zatrjuje, da v tem času res ni imela nikogar, da je to počela zaradi prijateljic. Jaz pa ji pravim, naj se kar zahvali prijateljicam, če so ji to naredile.
Ste jo imeli zelo radi?
Imela sva se rada, vendar ne vem, kaj je počela teh šest mesecev – ona pa dobro ve. Ampak v to se sploh nočem vtikati.
To je bilo teh šest mesecev, ko se je iskala in imela krizo – vidva pa sta bila še skupaj?
Ja, to je bil ta čas.
Kaj pa, če bi pozabili teh šest mesecev?
Pri meni je tako: če kdo zapusti službo, nikoli ne pride nazaj – čeprav kakšni prijokajo. Nikoli več jih ne vzamem. Ko odpreš vrata in greš, ne prideš več skoznje. Ko kozarec poči, ga ne moreš več sestaviti nazaj. Ker bi bilo čez pol leta isto.
Da bi si čez pol leta spet želela otroka? Zakaj pa ga ne bi imeli? Saj imajo svetovno znani igralci tudi otroke pri sedemdesetih?
Počakajte malo – naj imajo igralci otroke, ampak jaz bom star sedeminsedemdeset let! Jaz imam otroke – odrasle sicer – in vsi so pri meni, nihče ni šel stran! Vsi se me držijo, tudi vnuki.
Ste dober očka in dedek?
Radi me imajo, jaz pa njih.
Koliko otrok imate?
Šest. In vsi so pri meni.
Še enega pa torej ne?
Ne. Ne bi prenesel tega. Vstajanje ponoči, ukvarjanje z otrokom, to je napor … Midva sva se odločila, da bova drugače živela, da bova uživala, potovala. Če imaš otroka, potem traja pet, šest let, ko nikamor ne moreš iti. Jaz pa bi šel potem pod zemljo ...
Verjetno tudi nočete pustiti otroka majhnega, ko vas ne bi bilo več?
Seveda se natančno zavedam, kako bi bilo. Jaz bi že poskrbel za otroka, ampak ne bi še enkrat tega prestajal. Moja najmlajša hči je stara 17 let. Stalno je bila pri naju – s Katjo sta se krasno razumeli. Nobenih težav ni bilo. Potem pa je prišlo kar naenkrat ...
Vi pa ste želeli potovati.
Saj sva bila stalno naokrog. Na letalo, pa sva šla za kakšen teden.
Kje vse sta bila?
V Šarm el Šejku, v Hurgadi, v Parizu, Londonu ... En teden zdržim naokrog, potem pa moram nazaj v službo – več ne gre. Jaz sem, veste, po ves dan v službi – ob osmih pridem, zvečer ob sedmih grem domov, vmes grem na kosilo za eno uro. In to počnem že 58 let – ves dan sem v svoji zlatarni.
Kaj vse pa počnete?
Izdelujem nove modele, učim mlade zlatarje, pregledujem papirje ...
Vse izdelke delate sami? Ročno? Stara šola?
Ja, stara šola. Naučil sem 29 mladih zlatarjev, ki zdaj delajo tu naokrog, in vsi so moja šola. Prav tako kot oba sinova, ki imata tudi vsak svojo zlatarno.
Kako vam je uspelo, da sta oba zlatarja? Po navadi sinovi bežijo stran od družinske obrti.
Tomaž – zdaj je star 46 – je maturiral, šel na pravno fakulteto, po dveh letnikih naredil malo pavze in mi rekel, da bi šel rajši v moj poklic. Danes je zlatar. Sin Peter – on je star 40 let – pa je šel takoj v poklicno šolo za zlatarja, potem pa še na visoko šolo za diamante. Danes je mojster.
Več vas čaka v tiskanih Obrazih, ki so izšli 3. januarja. Obvezno preverite!
