##IMAGE-16314##Bila je kot vroča žemljica, čisto nova, sveža, pravkar natisnjena. Željno sem vdihnila njen vonj po tiskarni ter se prepustila domišljiji. Avtor, ki nadvse doživeto piše o tem, kako se je lotil svoje novoletne zaobljube, da bo letos pretekel maraton, se mi je s svojo resnično zgodbo tako približal, da se mi je zdelo, kakor da sva stara prijatelja, čeprav se še nikoli nisva srečala. Pravijo, da gre za najbolj vročo slovensko knjigo ta hip. Dober razlog, da ga spoznam v živo.
Koliko časa je v vas zorela misel, da bi ponovili uspeh izpred skoraj 30 let, ko vam je uspelo preteči 42-kilometrski maraton? Je bil za akcijo odločilen trenutek, ko ste na spletu našli 16-tedenski tekaški program za treniranje maratona?
Kakih petnajst let sem občasno razmišljal o maratonu. Prvič sem mu posvetil nekaj več časa pred desetimi leti, ob svoji drugi polnoletnosti, ki se mi je zdela primerna priložnost za ponovitev podviga. Naslednjič sem o tem razmišljal, ko sem bil star 40 pa 42 pa 45 let, a je zmeraj kaj prišlo vmes. Ko sem se lani dogovoril za knjigo o teku, sem znova razmišljal o tem, je pa tekaški program pomenil odločilni pospešek.
Čeprav zadnja leta niste trenirali tako trdo kot v letošnjih pripravah na maraton, ste vsak prosti trenutek vendarle izkoristili za gibanje, predvsem za pohodništvo in tek. Bi takšno rekreacijo vzljubili tudi, če ne bi odrasli v aktivni družini, ki se je rada potepala po hribih in dolinah? Navsezadnje vas je prav vaš oče, znani psihiater Janez Rugelj, spodbudil k prvemu maratonu.
Težko je reči. Do gibanja in narave sem imel v splošnem pozitiven odnos in dobre izkušnje, zato se mi je vztrajnostni tek zdel in se mi zdi nekaj naravnega. Tisti, ki ni bil vzgojen v tem duhu, morda najde svoj mir v kakem drugem športu ali početju, morda pa kdaj pride tudi na tekaško stezo. Tek je preprost, poceni, univerzalen, zahteva malo časa in opreme, vsak ga lahko počne v svojem tempu in v družbi, ki si jo želi. Podobno kot pri hrani: ješ, kar želiš, na kosila hodiš s tistimi, s katerimi želiš.
Kako ste se razumeli z očetom in kaj vam je dal najboljšega?
Dal mi je vizijo samouresničitve, to pomeni svoje notranje izpolnitve, tako na področju dela, ki ga želim opravljati, kot odnosov, ki jih želim negovati in razvijati. Rad delam to, kar delam, in skrbim za svojo družino in otroke, kolikor le znam in zmorem.
Kako ste se med pripravami na maraton spopadali s krizami? Vmes ste kar dvakrat zboleli ... Vas je kdaj prijelo, da bi kar odnehali?
Krize so sestavni del priprav. Tudi med treningi sem se kdaj skušal kar obrniti in oditi domov. Včasih mi tudi ni uspelo preteči načrtovane razdalje ali časa. Najpogosteje sem si pomagal z miselno razdrobitvijo teka na manjše odseke: najprej do tistega ovinka, potem do tistega križišča itn. Ko sem dosegel neko raven kondicije, da sem lahko odtekel dve uri, pa se je počasi začelo spreminjati in razen pri res dolgih tekih sem na treningu začel uživati. Tisti, ki zmore na začetku teči okoli ene ure, pride ob tekih dvakrat na teden na tako raven najpozneje v dveh mesecih.
V knjigi iskreno pišete tudi o svoji družini, ki vam je ves čas stala ob strani. Kako vam je uspelo svojima sinovoma in hčerki privzgojiti ljubezen do gibanja v naravi? So se vam kdaj upirali, rekoč, da bi raje ostali doma ali počeli kaj drugega?
Mislim, da je formula postopnost. Otroci na splošno radi tečejo – poglejte jih samo na kakem dvorišču ali igrišču, njihovo naravno gibanje je prav tek. Hribovski izleti so otrokom na splošno manj blizu, saj v končni točki še ne vidijo smisla. Toda če so nanj ustrezno pripravljeni, da pot opravijo igraje, jih tudi hribi ne vznemirjajo, saj lahko naokoli tečejo tudi med potjo in raziskujejo po svoje.
Kaj pa prehrana? Vi ste si privoščili marsikaj: denimo palačinke z nutelo so bile precej pogosto na vašem jedilniku ... Vam gredo tako v slast ali imajo kakšen poseben energijski naboj?
Užitje energijske hrane pred daljšimi teki je pomembno, da tek poteka nemoteno. Po drugi strani pa dolg tek spodbudi tudi velik apetit nekaj ur pozneje, ko je treba zaužiti potrebno hrano. Palačinke z nutelo so sladka razvada že dolgo časa, ki sem jo nadaljeval tudi med treningom maratona. Ni pa seveda najprimernejša, če želimo izgubiti kak kilogram. Trdim, da med tekom ne moremo kaj dosti shujšati, če ne kontroliramo tudi prehrane in se ji samo prepustimo. Sam med pripravami na maraton nisem izgubil niti grama. Sem se pa pred nekaj meseci za nedoločen čas odpovedal predelanim ogljikovim hidratom v vseh oblikah – gre za tako imenovano paleo prehrano, ki jo je imel paleolitski človek – in v dobrih dveh mesecih sem po desetletju neuspehov na tem področju precej brez težav izgubil skoraj deset kilogramov. Tudi tečem zdaj veliko bolje in se boljše počutim.
Bi knjigo napisali tudi, če vam z maratonom ne bi uspelo? Bi ji dali enak naslov?
Knjiga je nastajala sproti, nisem pa vedel, kako se bo končalo na maratonu. Če mi ne bi uspelo že prvič, na Dunaju, sredi aprila, sem imel rezervni maraton v Radencih dober mesec pozneje, ki pa sem se ga bal, saj je veliko težji. Mislil pa sem si, da knjige ne bi oddal, če mi ne bi uspelo. Želel sem pozitiven konec, vsega drugega imamo zdaj že preveč. Sprva je bilo knjigi naslov Tekaške meditacije. Potem pa sem čedalje bolj ugotavljal, da knjiga govori še o marsičem drugem, in na nekem teku sem se domislil sedanjega naslova Delaj, teci, živi, ki se naslanja na knjigo Jej, moli, ljubi. Nekakšna moška verzija te knjige se mi je zdela moja zgodba, želja po telesni spremembi in preobrazbi. Ko sem se vrnil s tega teka domov, sem naslov strahoma povedal Renate in takoj ga je zagrabila. Tako je ostal.
Rdečo nit vaše zgodbe plemenitijo številni biseri iz sveta vaše intime, ki delajo knjigo še privlačnejšo za najrazličnejše vrste bralcev, ne zgolj za ljubitelje teka. To seveda pomeni dobro prodajo knjige, pa vendar: ste kdaj obžalovali svojo iskrenost, bi zdaj iz knjige umaknili kakšno podrobnost iz zasebnega življenja?
Ne. Urednica knjiga je bila moja žena Renate, ki je knjigo pregledala tudi iz te perspektive. Knjiga je precej intimna izpoved, vendar je v njej le en drobec mojega življenja, povezan s tekom in gibanjem, tako da se mi to nikjer ne zdi problematično. Pravzaprav se je pokazalo, da sta iskrenost in poštenost njena dejanska prednost, saj lahko z razkrivanjem svojih tegob, če govorim iskreno in pošteno, k teku ali pa kaki drugi spremembi v življenju morda spodbudim še koga.
Glede na to, da postaja knjiga prava uspešnica in da je film vaša profesionalna specialnost, bi pričakovali, da bo Delaj, teci, živi dobila tudi filmsko upodobitev. Jo bo?
(smeh) Ne boste verjeli, ampak ravno včeraj mi je to predlagal neki naš filmski producent. O tem sicer nisem razmišljal, če pa bi že, se mi zgodba zdi bolj primerna za kak dokumentarec o teku in zdravem življenju.
Koga bi si želeli videti v svoji vlogi? In katero igralko v vlogi vaše žene? Morda Nicole Kidman – menda sta se že srečala v živo …
Če malo za šalo pogledava možnosti: če bi merili na oskarje, bi me najbrž najbolje upodobil Christian Bale ali Viggo Mortensen, če bi hoteli polne blagajne, pa Hugh Jackman (smeh). Pri ženskah bi bila prva izbira Charlize Theron; tudi Nicole Kidman je blizu. Ja, knjiga se začne s tem: na koncu našega potovanja po Kaliforniji smo na Sunset Boulevardu opazili privlačno svetlolasko, zavito v plašč in z mobilnikom tesno ob ušesu, ki je tam sprehajala svojega psa. Nismo pa mogli uzreti vsega njenega obraza, tako je bila zakrita. To se mi je zdela dobra začetna metafora: iz dežele hollywoodskih sanj sem se dan pozneje spustil na trda slovenska tekaška tla.
