Čeprav so strokovnjaki več možnosti za slovensko odličje na nedavnem prvenstvu stare celine pripisovali olimpijcema Ivanu Trajkoviću in Franki Anić, nas je v prestolnici Azerbajdžana s srebrnim odličjem razveselil 22-letni Ljubljančan Jure Pantar. Ta je februarja v Egiptu doživel manjši šok, ko je med borbo z njim življenje izgubil Turek Seyithan Akbalik. Sesedel se je kmalu po njegovem udarcu, potem ko mu je odpovedalo srce.
Juretu je takrat precej odleglo, ko je izvedel, da ni kriv za smrt soborca, ampak da je ta imel težave s srcem že prej. Akbalik, mladinski evropski prvak iz leta 2009, je zaradi tega dve leti že počival, prav na turnirju Luxor Open pa se je vrnil na tekmovališča. Odločitev je bila zanj usodna, saj mu je med borbo s Pantarjem postalo slabo in se je nenadoma zgrudil, pričam, ki so mu takoj priskočile na pomoč, pa dejal, da se počuti, kot bi mu kdo hotel ukrasti življenje. To se je kljub hitrem prevozu v bolnišnico zanj kmalu tudi zares končalo, saj srce ni vzdržalo naporov.
Ko je izvedel za njegovo smrt, je bila to za Jureta vsekakor šokantna novica, sploh ker je bil zadnji, ki se je z njim boril: »Ko so mi povedali, da je umrl, je bil to kar velik šok. V prvem trenutku sem se celo prestrašil, da sem imel pri tem kaj zraven, saj se je sesedel nekaj sekund po mojem udarcu z roko. Nikoli ne veš, lahko bi ga zadel na nepravo mesto. Udarec je bil sicer povsem regularen, kakršne pogosto uporabljam. Ko so mi turški trenerji nato razložili, za kaj je šlo, sem se hitro pomiril. Drugi so bili celo bolj šokirani od mene.«
Marsikdo po takšnem dogodku psihično ne bi bil več nared za nadaljevanje tekmovanja, a po besedah sogovornika se je čez nekaj ur na novo borbo podal, kot da se ni ničesar zgodilo. Kot pravi, so ga nekateri zaradi tega nekoliko čudno gledali. »Člani hrvaške ekipe so me pred začetkom borbe celo spraševali, ali sem v redu. Ko sem ugotovil, da nisem kriv za smrt nasprotnika, sem se počutil, kot da bi bil zraven pri prometni nesreči, ki je nisem povzročil. V Egipt sem šel tekmovat za točke, ki sem jih potreboval za svetovno lestvico, in zato nisem imel pomislekov, da ne bi nadaljeval tekmovanja. Takšne stvari se dogajajo, ne samo v tem športu, ampak tudi v drugih. Enostavno moraš razmišljati na takšen način. Tudi med samo borbo, ki sem jo izgubil, ker so me pokradli sodniki, dogodek name ni imel nobenega vpliva. Nekateri so sicer pisali, da sem bil ves iz sebe in da je bil to vzrok za poraz, kar pa ni ustrezalo resnici. Borbo sem opravil povsem normalno,« je Jure še povedal o tisti nesrečni februarski soboti.
Očeta priganja on
Juretov trener je kar oče Dušan, tudi on nekoč tekmovalec, kar v borilnih športih ni ravno pogost pojav. Kot pravi, imajo s tem nekateri težave, saj mislijo, da hoče oče nanj prenesti svoje neizživete tekmovalne ambicije, a pravi, da v njegovem primeru ni tako. »Oče me nikoli ni silil v trening, ampak kvečjemu obratno. Ko sem bil na gimnaziji, sva še pred poukom hodila na treninge in sem ga moral priganjati, naj vstane. V tem, da me trenira oče, ne vidim ničesar slabega. Pred svojimi tekmovanji moram pogosto hujšati in takrat sem precej tečen. Ne vem, če bi me takrat kdo drug lahko prenašal tako kot me oče,« Jure v tem vidi tudi svoje prednosti.
Ljubljančan iz Stanežič, kjer imajo ragbi igrišče, v bližnjih Guncljah pa tudi skakalnico (od tam prihajata Jurij Tepeš in Peter Žonta), je v Bakuju srebro osvojil v kategoriji do 63 kilogramov. Prej je nastopal tudi v kategoriji do 68 kilogramov, kar pa je povezano z drugačnim sistemom olimpijskih kvalifikacij. Takrat dve kategoriji združijo, tako da pade v skupino od 58 do 68 kilogramov. »Zaradi OI je dobro, da tekmujem tako v kategoriji do 63 kot do 68 kilogramov in v obeh nabiram točke. Za lažjo kategorijo sem se odločil, ker sem že v njej ponavadi najmanjši, konkurenca v težji pa je morda še za malenkost večja,« Jure pojasnjuje, zakaj kljub težavam z kilogrami raje nastopa med lažjimi borci.
Kolajna na nedavnem EP za zdaj že stalnega reprezentanta ni presenečenje, saj jo je potihoma načrtoval že pred odhodom v Baku. »Na to kolajno sem res upal in si jo želel. Tu sem videl veliko priložnost, saj je do nje vendarle precej lažje priti na evropskih kot svetovnih prvenstvih. Prej se mi je odličje že nekajkrat izmuznilo, zdaj pa mi je hvala bogu uspelo. To je tudi dobra motivacija za naprej,« je bil zadovoljen Jure, ki je moral premoč priznati le Belgijcu Jaoadu Achabu.
Na tekme vedno z obrito glavo
Še ena posebnost Ljubljančana je tudi ta, da se na vsako tekmovanje odpravi brez las. Pri tem gre za poseben dogovor z reprezentančnim prijateljem Ivanom Trajkovičem, ki ima enak ritual. »Pred leti sva se dogovorila, da se bova pred vsako tekmo pobrila 'v nulo'. Prej sva se pred tekmami slišala, zdaj pa tega niti ne počneva več, ampak se že kar avtomatično pred vsako pobrijeva, tudi če je ta zgolj 'vaška'. Tako sem med sezono po večini ves čas brez las, ki mi čez poletje spet nekoliko zrastejo. Prijatelji to že vedo in mi potem rečejo, da zdaj že dolgo nisem imel tekme,« Jure pojasnjuje, zakaj to počne.
Po končanem EP je edinemu slovenskemu dobitniku kolajne prvi cilj, da se dobro spočije in pozdravi nekatere manjše poškodbe, prva tekma pa ga spet čaka prvi konec tedna v juniju, mednarodno prvenstvo Avstrije. Čeprav tega še ni preverjal, upa, da ima dovolj točk tudi za nastop na treh turnirjih serije grand prix, prvi bo konec avgusta, na katerih se bodo že zbirale točke za svetovno lestvico, ki bo odločala o potnikih za OI 2016 v Riu de Janeiru. Tja se bo avtomatično uvrstilo prvih šest iz omenjene lestvice.
Čas najde tudi za študij
Jure je tudi študent tretjega letnika fakultete za šport, zaradi svojega statusa športnika pa ima program lahko nekoliko prilagojen. »Študiram, kolikor lahko, in se trudim, da bi bil tam tako pogosto, kot se da. Ni mi lahko, saj je moj ritem tak, da grem zjutraj na trening, nato na faks, nato pa še na trening na Vrhniko, kjer treniram skupino otrok. Je pestro, saj se mi ves dan nekaj dogaja,« opisuje svoj delovni dan. Uradno je kot tekmovalec član Taekwondo kluba Vrhnika, z očetom pa sta tudi lastnika kluba, ki domuje v Preski pri Medvodah.
Petega Slovenca s kolajno z EP v olimpijski verziji tekvondoja WTF veseli dejstvo, da si je z osvojeno kolajno izboril štipendijo OKS, saj si je z njo povrnil status športnika mednarodnega razreda. Verjame, da bo nekoč dočakal tudi zaposlitev na katerem od ministrstev. »Kot vem, je do te zaposlitve zelo težko priti, a nanjo vsekakor upam. Potem je vse veliko lažje, saj se lahko s tem preživljaš. Zdaj bi brez treniranja otrok precej tenko piskal,« pravi eden od upov slovenskega tekvondoja, čigar dolgoročni cilj je seveda nastop na OI v Riu.
