Kozmus je v metu kladiva osvojil srebro na olimpijskih igrah v Londonu, kjer je bila Ratejeva v metu kopja sedma.
»Sezona je bila glede na izide in pričakovanja precej pod ravnijo, glede na srebrno olimpijsko kolajno pa izvrstna. Po sezoni sem si vzel več časa za počitek in preiskave. Telo je še vedno utrujeno in me čaka še obdobje rehabilitacije. Vrhunec prihodnjega leta bo svetovno prvenstvo v Moskvi. Od zdravja bo odvisno, kdaj bom lahko začel tekmovati. Ko bom dobil zeleno luč zdravniške ekipe, bom začel na polno. Na največji tekmi naslednjega leta je cilj seveda zelo visok. Moj cilj v Moskvi je zmaga, vendar bo ta uresničljiv le, če bom lahko nemoteno treniral. Moja hrbtenica je v primerjavi s stanjem pred štirimi leti v veliko slabšem stanju in to bomo morali najprej popraviti,« je povedal Kozmus.
Ratejeva je po sezoni šla na operacijo: »V Londonu sem dosegla več kot na povsem ponesrečenem EP. Po sezoni sem odšla na operacijo komolca, saj me je ta zelo bolel. Mislim, da sem se pravilno odločila. Zdaj, po rehabilitaciji, vadim brez bolečin že teden dni, s pravimi treningi pa bom začela konec meseca. Mislim, da nisem veliko izgubila, saj sem opravljala vaje za moč. Verjetno pozimi ne bom tekmovala toliko kot v preteklosti. Prve prave tekme načrtujem maja. Nastopila bom tudi na sredozemskih igrah, glavni cilj pa je svetovno prvenstvo v Moskvi. Če bom zdrava, se želim tam potegovati za kolajno.«
Sezono pri članih je v bistvu rešil Kozmus s kolajno v Londonu, drugače bi bila precej bolj klavrna podoba. Treba je pogledati vrstni red najboljših, kjer kraljujejo »veterani« tako pri moških kot pri ženskah. Svetla izjema pri moških je Brent LaRue, pri članicah pa Tina Šutej, ki je še sorazmerno mlada, smo pa od nje v tej sezoni pričakovali precej več. Vprašanje je, kdo od teh bo nadaljeval do naslednjih olimpijskih iger v Riu. Sicer sta tako Kozmus kor Ratejeva potrdila, da bosta poskušala nadaljevati uspešen niz do Brazilije, toda kaj pa Rožle Prezelj, pa Marija Šestak, Marina Tomić, Sonja Roman in tudi Snežana Rodić?
Razveseljuje dejstvo, da je bila slovenska atletika letos izjemno uspešna tudi v mladinski konkurenci, saj smo imeli na svetovnem prvenstvu v Barceloni kar pet fantov in deklet v finalu. To pomeni, da imamo izjemno generacijo, ki pa bo potrebovala še nekaj let, da bo dozorela (če bo šlo seveda vse po sreči) za velike dosežke na članski sceni. Vmes (mlajši člani in članice) pa zeva velika luknja. Od vseh tistih, ki bi morali naslediti vse te nosilce kolajn, ki imajo danes več kot trideset let, je pravi up le Barbara Špiler, ki se je letos prvo leto šolala v članski konkurenci. Vsi ostali pa ... Res je tu še nekaj mlajših, ki v olimpijski sezoni niso blesteli ali pa so jih mučile poškodbe (Sabina Veit, Sara Strajnar, Nina Kolarič ...), videli pa bomo, kako se bo v članski konkurenci uveljavil veliki up na srednjih progah Žan Rudolf.
Naslednja sezona bo imela tri vrhunce. Prvi bo v začetku marca v Göteborgu, kjer bo evropsko dvoransko prvenstvo in kamor bodo šli nekateri naši atleti z visokimi cilji, drugi je evropsko ekipno prvenstvo, ki bo v Kaunasu, kjer se mora naša reprezentanca vrniti v prvo ligo, tretji in največji dogodek pa bo svetovno prvenstvo v Moskvi, kjer naši najboljši računajo na to, da bodo vzeli kakšno kolajno. Da, vse lepo in prav, toda treba bo pošteno zavihati rokave, tako atleti kot ljudje na zvezi. Atleti bodo to zagotovo storili, na zvezi pa bo malce težje, saj se v času krize sponzorji ne ponujajo kar sami.
Včeraj je bilo na prireditvi Atlet leta lepo videti tudi gesto Primoža Kozmusa, ki se je v imenu vseh atletov in atletskih delavcev zahvalil predsedniku za osem let skupnega dela in ga pozval, naj z njimi ostane vsaj še naslednja štiri. Peter Kukovica je zvezo vodil uspešno in velika večina je takih, ki si želi, da bi ostal tudi v prihodnje. Če bo res, bomo še videli, saj se bo dokončno odločil naslednji teden. Zagotovo pa mu bo zdaj lažje, ko je dobil zaupnico neposrednih proizvajalcev, tistih, zaradi katerih zveza pravzaprav tudi obstaja in deluje.
