Visokorasla Američanka in nekdaj najboljši libero na svetu je namreč v preteklih dneh malo zatresla športni svet. Vse pa se je začelo aprila leta 2011.
Stacy Sykora je, kot pravijo njeni najbližji, točno vedela, kaj hoče doseči in delati v življenju, vse od takrat, ko je naredila svoje prve korake: svojo državo je hotela zastopati na olimpijskih igrah. Če se danes ozre v preteklost, je lahko pošteno ponosna nase, saj je 35-letni Američanki uspelo to kar trikrat! Če bi se življenje obrnilo drugače, bi ji lahko celo štirikrat. A se ni, in letos spomladi je postalo jasno, da najmlajša od treh hčerk zakoncev Sykora iz mesta Fort Worth iz zvezne države Teksas ne bo odpotovala na olimpijske igre, ki so pred nekaj meseci potekale v Londonu. Toda zanjo to ni bilo tako veliko razočaranje, kot bi bilo za marsikoga drugega. Športnica si je seveda nadvse želela še četrtič postati del ameriške odbojkarske olimpijske odprave, toda jasno je vedela, da z glavo skozi zid ne bo šlo. Stacy je pravočasno dojela, da ni dovolj hitro okrevala.
A ona ni okrevala po kakšni manjši poškodbi ali manjši operaciji. Ne, o njej v domovini govorijo kot o čudežno preživeli. Po več mesecih igranja v Braziliji, kjer je branila barve ekipe Volei Futuro, je ekipa doživela hudo prometno nesrečno. Dvanajstega aprila 2011 se je na poti na prvo tekmo polfinala brazilske superlige namreč avtobus z odbojkaricami prevrnil, Stacy, ki je v Pekingu leta 2008 osvojila bronasto olimpijsko odličje, je utrpela hude poškodbe možganov. Bila je edina tako hudo poškodovana, najhujša druga je imela zlomljeno roko. Datum 12. 4. 2011 ima zdaj vtetoviran tudi čez srce, zato da nikoli ne bo pozabila tistega, česar se pravzaprav ne spomni. Stacy se namreč še danes ne spomni tedna pred nesrečo, ne spomni se tudi 11 dni po nesreči, a tudi zato, ker so jo zaradi krvavitve v možganih za tri dni dali v umetno komo. Ne spomni se, kako so mama in sestri bedeli ob njeni postelji, ne spomni se, kako so z vsega sveta v Brazilijo prišle njene dolgoletne soigralke in prijateljice, ne spomni se, da se je morala še enkrat naučiti dihati, govoriti, jesti in hoditi. A čudežno se je vsega naštetega spet naučila le v nekaj tednih in po le 36 dneh v bolnišnicah v Sao Paulu in nato Kaliforniji je lahko odkorakala domov in pri 34 letih začela znova živeti.
Nekdaj najboljši libero na svetu se, kot že rečeno, ni uvrstil v ekipo za londonske OI. Po devetih mesecih in tisoč urah rehabilitacije je Stacy spet lahko trenirala na vso moč in se je za svoje četrte OI borila vse do konca. Toda če je bila telesno dobro pripravljena, če se je spet pravzaprav naučila igrati tudi odbojke, psihično takrat, ko je bilo treba, ni bila na pravi ravni, je priznala. »Po nesreči se je vse spremenilo. Na začetku sem bila samozavestna, da bom hitro na isti ravni, kar zadeva telesno in psihično pripravljenost, a meseci so minevali in jaz se še vedno nisem in nisem počutila, kot bi se morala. Želela sem okrevati, bila sem nestrpna, hotela sem spet igrati, a ker ni šlo tako, kot sem želela, me je vse začelo skrbeti, optimizem je začel kopneti,« se je v preteklost ozrla 35-letna športnica, ki se je počasi začela spreminjati: »Naučila sem se, kako se moram umiriti, sprostiti, kako na drugačen način razmišljati o svojem življenju, in vse to me je spremenilo. Vsak dan hočem živeti, kot da je moj zadnji.«
Pravi, da jo je prej ves čas skrbelo, kaj je jedla in pila pred treningi, ali je zato preutrujena, ali zato ne more tako skočiti, se tako vreči pod žogo in podobno. Zdaj odlična odbojkarica, ki se je maja spet preselila v Italijo, kjer igra za Urbino, tega ne dela več. »Na vsakem treningu se želim izkazati, trdo delati, a ob parketu ne smem pozabiti živeti. Nočem zapravljati časa, življenje mi je pokazalo, kako se vse lahko v stotinki obrne na glavo,« je nadaljevala Stacy, ki je povsem spremenila tudi svojo življenjsko filozofijo in na tak način poskrbela za vrvež v svetu celotnega športa. »Ne skrivam se več. Nočem več nositi maske, samo zato, ker sem bila del ameriške reprezentance. Imam močno, dobro in malce slabšo stran in tako kot se ne skrivam na igrišču, se tudi ob njem ne bom. Imam dekle in skupaj sva zelo srečni! Opravičujem se, če ima kdo s tem težave, če bo kdo zaradi tega zavihal nos in če ne more sprejeti moje homoseksualnosti, ampak srečna sem, in to je vse, kar šteje,« je jasno vse svoje karte pred dnevi razkrila simpatična športnica, ki se je šele ob koncu gimnazije odločila za odbojko, dolgo časa sta bili v igri tudi košarka in atletika.
»Pred nesrečo sem imela razmerja z drugimi dekleti, a sem vse to skrivala. Zdaj prvič odkrito govorim o tem. Imam dekle, in to me ne ustavlja pri tem, da ne bi bila dobra športnica in dobra oseba,« je zatrdila Američanka. »Vse od leta 1998 živim daleč od doma, večino časa sem sama. Zdaj imam nekoga, s katerim si želim živeti, in vsak večer sem vesela, da se lahko vrnem domov k Shivonn. Preprosto, vsak dan živim, kot da je moj zadnji, in če bi umrla danes, bi umrla zadovoljna. Delam tisto, kar si želim in kar me osrečuje,« je še z velikim nasmeškom na obrazu zaključila Stacy.
