Kot sinu nogometnega trenerja mu je bilo okroglo usnje na neki način položeno v zibelko, pa čeprav se je z nogometom začel ukvarjati šele pri desetih letih. Zaljubljen je v štajersko prestolnico in svoje dekle, pravi, da je nekoliko nepotrpežljiv, sicer pa je ljubitelj filmov in italijanske hrane tudi poliglot - to je le nekaj iztočnic prijetnega pogovora, ki smo ga opravili ob vznožju zasneženega Pohorja ob kavi in čaju.
Ime Sandra Bloudka, našega tokratnega sogovornika v rubriki Povabilo na kavo, večina ljubiteljev nogometa pozna po tem, da se je kot veliki up slovenskega nogometa že pri sedemnajstih letih odpravil v tujino, natančneje v sloviti italijanski Milan, kjer je nekaj časa preživel v vrstah mladinske ekipe, v člansko pa mu preboj ni uspel. A kljub temu v bosansko-hercegovski Zenici rojen nogometaš ničesar ne obžaluje. Družino Bloudek je v štajersko prestolnico pripeljalo delo glave družine, Marina, Sandrovega očeta, ki je tu dobil trenersko službo. »Ker sem bil takrat star tri leta, se tega obdobja pravzaprav ne spomnim dobro, še najbolj po fotografijah, pa tudi sicer nimam velikega stika s tamkajšnjim življenjem, razen tega, da imam tam še nekaj družinskih članov,« je povedal Sandro, ki se je rodil v povsem nogometni družini, tako njegov oče Marin kot skoraj deset let starejši brat Ingmar sta bila nogometaša, prav tako kot tudi stric in dedek po mamini strani. »Kljub temu nogomet ni bil prvi šport, s katerim sem se ukvarjal, igrati sem ga začel pri desetih letih, ko sem svojo pot začel pri Železničarju, nato pa sem igral še za Maribor. Vmes sem se ukvarjal še s košarko, želel sem igrati tudi hokej, vendar doma niso dovolili, da bi se pridružil Lisjakom (smeh). V bistvu sem nogomet začel trenirati zaradi prijateljev,« nam je zaupal naš sogovornik, ki se zaradi velike starostne razlike z bratom v otroških letih ni veliko družil, zdaj pa se je ta bratska vez vseeno bolj okrepila.
Od kepanja do kraje
Ko smo ga vprašali, kaj so s prijatelji še počeli v prostem času, je kot iz topa izstrelil: »Nič (smeh),« in dodal: »V bistvu smo komaj čakali, da pridemo domov iz šole in brcamo žogo. Ko je bilo takšno vreme, kot je sedaj, smo kepali avtomobile (smeh).« Na stalnem seznamu dogodivščin, ki so jih s prijatelji ušpičili, je bilo še kepanje oken, zvonjenje na domofonih, na gradbiščih so ukradli kakšno opeko. »Včasih je prišla tudi policija in tistega, ki je bil najbolj počasen, kdaj pa kdaj tudi ujela. Tudi starejšim sosedom smo kdaj ukradli kakšno sadje, seveda tistim, ki niso imeli psa (smeh),« nam je zaupal nogometaš, ki je v otroških letih veliko časa preživel v Ljudskem vrtu in očeta opazoval pri delu, na slovenskih nogometnih zelenicah pa so si on in njegovi prijatelji iskali vzornike, ki so jih skušali med igro tudi posnemati. »Otroci smo poznali le res največje zvezdnike, ki smo jih v redkih prenosih videli po televiziji. Moj vzornik je bil Ronaldo, tisti pravi seveda, rad pa sem imel tudi Rivalda,« je o svojih vzornikih povedal naš sogovornik, ki ga doma, čeprav je bila družina Bloudek izredno nogometna, nikoli niso usmerjali v ta šport. »Mama bi bila zelo vesela, če se ne bi ukvarjal z nogometom, temveč bolj s šolo in študijem. Njej je bilo v družini najtežje, saj je morala veliko kuhati, ogromno prati, največ se je tudi sekirala (smeh),« nam je zaupal Sandro.
Italijanščina v dveh mesecih
Čeprav mu šola nikoli ni povzročala večjih težav, pa nikoli ni bil zadovoljen, ko ga je zjutraj navsezgodaj zbudila budilka. »Še danes imam težave z vstajanjem, sem veliko bolj nočni ptič in zato stežka vstanem. Ponavadi je pri meni tako, da dopoldanski trening izkoristim za pripravo na popoldanskega in za to, da se nekoliko zbudim in dobim apetit za kosilo (smeh),« priznava nogometaš, ki mu je šlo najbolje pri urah geografije in zgodovine, zelo pa je užival tudi pri tujih jezikih, za katere je imel že od nekdaj posluh. »Po mojem mnenju je italijanščina eden od najlažjih jezikov, naučil sem se ga po dveh mesecih bivanja v Italiji. Po eni strani sem bil seveda primoran, ker tam nihče ne govori angleško, tudi po televiziji imajo vse sinhronizirano,« je dodal Sandro, ki obvlada še francosko, nemško, malo tudi nizozemsko. Za razliko od večine najstnikov se je moral zelo hitro navaditi na življenje daleč od doma, na novo kulturo, jezik, način razmišljanja in tudi šolski sistem, saj je tam končal srednjo šolo. Zagrabil je veliko priložnost, da se kali z mladinci slovitega Milana. »Čeprav mi na začetku ni bilo vseeno, sem vedel, zakaj sem tam, ne bi bilo smiselno pogrešati domačega dvorišča (smeh). Po drugi strani pa nismo bili v zaporu, lahko bi šel po enem tednu, če bi želel. Lahko rečem, da je bil to neki nadomestek vojske, saj smo morali vsi hitro odrasti,« je svoje občutke ob selitvi opisal Sandro, ki nam je povedal tudi, da je bila zaradi njegove odsotnosti veliko bolj žalostna mama, ki se tudi po osmih letih njegovega bivanja zdoma na to ni navadila.
Nikamor brez biblije
Čeprav mu velik preboj v prvo ekipo ni nikoli uspel, je to izkušnja, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu. Še posebej ker je lahko spremljal in treniral skupaj z eno od zlatih generacij tega evropskega velikana. Takrat so rdeče-črni dres med drugim nosili Dida, Cafu, Alessandro Nesta, Paolo Maldini, Andrea Pirlo, Gennaro Gattuso, Clarence Seedorf, Kaka in Andrij Ševčenko. Od nogometašev, ki jih je naš sogovornik z velikimi očmi opazoval pri delu in za katere bi plačal, da bi jih lahko spremljal v živo, se je imel priložnost učiti. »Največji zabavljač v ekipi je bil nedvomno Kakha Kaladze, on se je vedno šalil in kaj ušpičil, Nesta je bil za 'fore', tudi Gattuso na neki svoj način (smeh). Sicer ni veliko hodil v nočno življenje, je bil pa na igrišču toliko bolj divji. Ko smo trenirali, mi je največ pomagal Hrvat Dario Simić, pa tudi Seedorf, ki je imel nas mlade zelo rad,« je o življenju v Milanellu pripovedoval Sandro, ki je bil takrat tudi cimer Kakajevega brata. Tega brazilskega virtuoza, ki se je pred kratkim spet vrnil v Milan oziroma domov, je imel priložnost tudi bolje spoznati: »Je res umirjen družinski človek, tako kot on je tudi njegov brat zelo veren, vedno je imel biblijo poleg, cenijo družinsko življenje in cerkev.«
Potrpežljiv ni
Sčasoma je Sandro postal veliki ljubitelj italijanske kulture, podnebja, hrane, mode. »To je država po mojem okusu. Ni boljše hrane in mislim, da moraš, če se želiš zrediti, v Italijo (smeh). Lahko greš tudi v najbolj zakotno gostilno, pa bo hrana še vedno odlična, boljša kot v naših najboljših restavracijah,« trenutno nogometaš brez kluba ni mogel prehvaliti hrane naših zahodnih sosedov. Na vprašanje, ali se je tudi sam naučil kuhati, je odgovoril nikalno, to opravilo mu namreč ne gre preveč od rok. »Škoda mi je porabiti eno uro za kuhanje in jesti nekaj, kar mi sploh ni dobro (smeh). To me lahko naredi res živčnega,« je razkril nogometaš, ki je bil v času svojega bivanja posojen v kar nekaj manjših klubov po Italiji, bil je tudi v Belgiji in na Hrvaškem. Prav ta izkušnja pa mu je ostala v spominu iz prav posebnega razloga, tam je namreč spoznal svoje dekle, s katerim sta skupaj že pet let. »Spoznala sva se v Varaždinu, kamor sem bil posojen iz Milana. Njen stric je delal na stadionu in nekega dne me je peljal v parfumerijo, kjer je delala ona. Počasi sva se začela družiti in vse skupaj se je začelo razvijati. Ali sem prvič kupil parfum? Hm, ne spomnim se (smeh). V bistvu parfumi pri meni trajajo zelo dolgo, saj jih uporabljam le za kakšne bolj svečane priložnosti, vsakodnevno pa raje kakšne kreme.«
In kaj mariborski nogometaš najraje počne v prostem času? »Družim se s prijatelji, igram igrice, preberem kakšno knjigo, če me že silijo (smeh). Nič posebnega torej. S punco si rada ogledava tudi kakšen film. Najsrečnejši sem, ko v kino pride kakšen nov film, nazadnje sta me najbolj navdušila Volk iz Wall Streeta in Dirka življenja,« je povedal Sandro, ki je trenutno v fazi iskanja novega delodajalca, po letu igranja v Sloveniji pa bi se najraje spet odpravil v tujino. Za konec nam je zaupal nekaj svojih značajskih značilnosti: »Potrpežljiv nedvomno nisem, vse bi rad imel takoj. Če me kaj razjezi, tudi hitro eksplodiram, vendar v mejah normale. Nimam rad nepoštenosti, spoštujem iskrenost in spoštujem ljudi, ki si to zaslužijo,« je za konec še dodal naš sogovornik.
