Medtem ko Dino še vedno celi takšne in drugačne rane po končanem finalu državnega prvenstva, se Edo veseli še tretjega naslova s Krko in se pripravlja na svoj prvi odhod v tujino. Čeprav sta bila v zadnjih tednih na parketu velika tekmeca, sta v zasebnem življenju že od nekdaj najboljša in neločljiva prijatelja. Na tokratnem Povabilu na kavo je bilo veliko smeha in norčij, pokazala pa sta tudi veliko medsebojnega spoštovanja in podpore.
Čeprav sta ju v zadnjih nekaj letih ločevala razdalja med Ljubljano in Novim mestom in rivalstvo med Olimpijo in Krko, se zdi, da sta vedno skupaj. Že ko smo ju pred tedni pred eno od finalnih tekem, kjer sta si stala nasproti, poklicali, da bi se dogovorili za intervju, sta proste ure preživljala skupaj, tako kot tudi tokrat, ko smo ju poklicali, da bi se dogovorili za termin povabila na kavo. In tako je že dvaindvajset let, ko je takrat dvajsetmesečni Dino dobil bratca, ki ga je družina Murić poimenovala Edo. »Odraščati z mlajšim bratom, kot je Edo, je bilo res zabavno, ogromno je bilo dogodivščin, po drugi strani pa sva se drug od drugega učila. Kot starejši brat sem bil jaz tisti, ki je bil bolj miren in odgovoren, Edo je bil razgrajač, počel je več neumnosti,« je priznal Dino.
Čeprav sta si, kot pravita, po značaju različna in sta imela v otroštvu vsak svojo družbo, sta prav zaradi športa oziroma pozneje košarke veliko časa preživela skupaj, tudi mama in oče sta si prizadevala, da sta se sinova veliko družila. »Dino je bil v otroštvu v vseh športih veliko bolj nadarjen. Česarkoli se je lotil, mu je uspelo, jaz pa sem ga nato lovil in poskušal dokazati, da sem tudi jaz nadarjen,« je dodal Edo, za katerega je bil starejši brat pravi vzornik. Svojo športno pot sta, zahvaljujoč očetu, ki je bil nor na nogomet in je sanjal o tem, da bi njegova sinova nekoč postala uspešna nogometaša, začela v nogometnih vodah. Čeprav se očetu sanje niso uresničile, je ponosen na to, da jima je uspelo v košarki, ki jo je hočeš nočeš začel veliko bolj spremljati.
Dino v golu, Edo v prepovedanem položaju
In če je bil oče tisti, ki ju je usmerjal v šport, mama ne bi bila mama, če ju ne bi spodbujala k učenju. Tako so bili dnevi obeh bratov izredno naporni in zapolnjeni do zadnje minute. Na seznamu športov, ki sta jih v okviru krožkov v osnovni šoli preizkusila, so se znašle tudi borilne veščine, odbojka in bejzbol. »Zjutraj sva morala velikokrat izpustiti kakšno uro ali dve zaradi treninga, po pouku sva naredila domače naloge oziroma jih nisva delala (smeh), nato je sledil še popoldanski trening in potem sva bila tako utrujena, da sva šla samo še spat,« se spomni starejši od obeh bratov. Tudi televizije nista veliko gledala. »Glede navijaštva nisva bila športna fanatika. Veliko več časa sva preživela zunaj in igrala košarko ali nogomet. Ko sva zvečer prišla z igrišča, nisva imela več moči. Zgodilo se je, da sva se namesto, da bi gledala televizijo, pogovarjala do treh ponoči, o šoli, dekletih in košarki. Tudi serij nisem spremljal, le včasih sem gledal kakšne risanke, ki jih je gledal Dino,« je v smehu dodal Edo, Dino pa ga je dopolnil: »Takrat ni bilo prenosov tekem NBA ali posnetkov na spletu. Imela sva še windows 95 in do takrat, ko se je zagnal, smo zunaj odigrali že tri partije košarke, včasih pa je mami z babico govorila po telefonu in nisva mogla vzpostaviti povezave s spletom (smeh).«Vprašali smo ju, na katerem igralnem mestu sta blestela na nogometnih zelenicah, preden sta se odločila za košarko. »Jaz sem bil vratar,« je odločno povedal Dino, Edo pa: »Igral sem povsod, kjer je bilo treba, krpal sem luknje in bil vedno v prepovedanem položaju. Bil sem dober, dokler so bila majhna igrišča, se pravi do dvanajstega leta, ko pa na igrišču nisem več videl našega napadalca, sem videl, da to ni zame (smeh).«
Malica, kosilo, športna vzgoja
Ko je beseda nanesla na anekdote, sta strnila glavi, a se v tistem trenutku nista mogla spomniti ničesar, kar sta ušpičila, sta pa priznala, da je bilo takšnih in drugačnih dogodivščin veliko. Kaj veliko, ogromno. »Imela sva srečo, da sta bila mama in oče najina najboljša prijatelja, predvsem mami sva lahko zaupala vse, tudi če sva kaj ušpičila, se skregala ali kaj ukradla. Karkoli je bilo, sva jima lahko povedala. Skušala sta nama na lep način razložiti, kaj ni prav, predvsem mami naju je vzela v roke,« je o otroških lumparijah spregovoril Edo in dodal, da mami nista mogla ničesar prikriti, saj je bila kuharica na njuni osnovni šoli. V šolo sta predvsem zaradi družbe hodila z veseljem. Kaj pa ju je najbolj zanimalo od predmetov? »Športna vzgoja,« je kot iz topa izstrelil Dino, Edo pa ga je v smehu še nekoliko dopolnil: »Meni pa še malica in kosilo, ker sem bil nekoliko debelušen.« Starejši od bratov je na seznam najljubših predmetov dodal še biologijo, angleščine pa se je naučil prek risank. »Nisem gledal veliko risank in jezika nisem obvladal, izboljšal se je šele takrat, ko so v Krko prišli prvi Američani, kot je Chris Booker. Ko sem se prvič pogovarjal z njim, si je mislil, da sem iz vesolja (smeh). On je tisti, ki mi je pozneje najbolj pomagal, razložil mi je, kaj lahko in kaj ne,« je o svojem znanju angleščine povedal Edo, Dino pa je priznal, da je velikokrat komaj zadrževal smeh, ko se je brat skušal s kom pogovoriti v angleščini. Toda vaja dela mojstra in tudi Edo in angleški jezik sta po lanski ameriški avanturi zelo dobra prijatelja.
Kot desetletnik
Oba priznavata, da so bile že v srednji šoli vse njune misli usmerjene v košarko, da si ne moreta predstavljati, kaj bi počela, če bi jima bila ta možnost odvzeta. Tudi zato je bilo Dinu toliko težje, ko si je že v mladih letih dvakrat huje poškodoval kolenske vezi, kar ga je za dlje časa oddaljilo od igrišč. »Ko se je vračal po drugi poškodbi, sem ga velikokrat pospremil v Stožice, si izmišljeval vaje, vse skupaj pa je bilo videti, kot da poskuša polagati kakšen desetletnik. Videl sem, da mu je bilo zelo težko, da ga vse boli,« je o vrnitvi povedal Edo, ki je bil velik razlog za to, da se je starejši brat toliko bolj boril in si želel vrnitve. »Čeprav res ni bilo lahko, ničesar ne obžalujem, saj sem se v tem času veliko naučil, med drugim sem naredil tudi šolo. Priznam, da je bila včasih želja po vrnitvi tako velika, da sem prestopil mejo bolečine.«Tudi dve hudi poškodbi mu nista vzeli volje, nasprotno, premagal je strah in ne razmišlja več o tem, kaj bo, če se mu bo kaj podobnega pripetilo še tretjič. Od sebe daje vse, kar lahko.
Član aktualnih državnih prvakov iz Krke je imel po koncu lanske sezone priložnost, da tri tedne preživi čez lužo in trenira v Los Angelesu. »Tam sva imela z Jako Blažičem priložnost delati in trenirati z igralci iz lige NBA, spoznala sva način njihovega dela, ki se precej razlikuje od evropskega. Izkušnja je bila res dobra, tudi letos sem imel priložnost, da bi šel, toda letos je reprezentančni zbor nekoliko prej in ga ne želim zamuditi, saj mi igranje za reprezentanco veliko pomeni,« je pristavil Edo. Kako mu je bil všeč Los Angeles? »Vse je preveč napihnjeno, nikoli ne bi mogel živeti tam. Jaz in Dino sva Balkanca, tega ne skrivava in o tem, kako se Slovenci, Hrvati, Srbi in Črnogorci družijo med sabo in se pogovarjajo, lahko Američani le sanjajo. Lepo je bilo videti Manhattan Beach in Hollywood, toda ni me navdušilo, sploh ne po tem, ko sem videl debelega Supermana (smeh).« Dvaindvajsetletnega košarkarja novomeške Krke so najbolj navdušili ogromni športni kompleksi, v katerem so bile številne dvorane, telovadnice in tudi trenerji, ki so bili vedno na voljo. »Zaradi takšnih stvari se vidi, zakaj so Američani najboljši športniki. Če bi imel katerikoli od nas takšne pogoje že od majhnih nog, bi bili vsi vrhunski športniki.« Čeprav ne vstajata sredi noči, da bi si ogledala tekme lige NBA, predvsem Dino stiska pesti za San Antonio in upa, da bo letos vendarle dobil zmagovalni prstan, ki ga je v lanskem letu tako nesrečno izgubil.
Naslednjo sezono se bo to spremenilo, sicer pa smo brata Murić zadnjih nekaj let gledali na nasprotni strani igrišč v boju za krono državnega prvenstva, v nehvaležni vlogi navijačev pa so se tako znašli tudi starši. »Mislim, da je od začetka mama navijala bolj zame, saj sem šel od doma in ji je bilo ob moji selitvi zelo težko. Spomnim se, da me je na začetku vsak dan klicala, če sem zaprl okno in ugasnil štedilnik, čeprav ga nikoli nisem niti prižgal (smeh). Ko pa sem osvojil prvo in nato še drugo državno prvenstvo, se je to nekoliko spremenilo. Poleg tega je imel Dino težave s poškodbami in videla sta, da potrebuje njuno podporo, hkrati pa sta si želela, da bi tudi on osvojil kakšno kolajno,« je razlagal Edo, starejši brat pa ga je hitro prekinil: »No, saj ni tako, kot da v življenju nisem nič osvojil, osvojil sem pokale (smeh).«
V otroških letih sta dala vse kolajne skupaj in so bile njune, a ko sta se sprla, je vsak pobral svoje. »Na začetku jih je imel Dino sedem, ena osamljena pa je bila moja. Mislim, da je zdaj položaj nekoliko drugačen (smeh).« Tisti, ki ju vsaj malo pozna, ve, da sta mlada košarkarja izredno povezana med sabo, seveda pa pridejo dnevi oziroma v njunem primeru ure, ko se grdo gledata. »Čeprav je včasih videti, kot da se ne bova nikoli več pogovarjala, sva hitro spet najboljša prijatelja,« priznava Edo, ki je dodal, da je Dino tisti, ki je bolj temperamenten in ga iz tira vrže veliko več stvari. Zato mu mlajši brat kdaj pa kdaj tudi zanalašč ponagaja. »Tudi na tekmah me različne provokacije ne ganejo, sploh jih ne slišim, medtem ko Dinu takoj zagori ogenj v očeh.«
Sta se kdaj sprla zaradi kakšnega dekleta? »Ne,« se je glasil odgovor v en glas. »Mislim, da ni dekleta, ki bi naju lahko ločilo,« je odločen Edo. »Svojemu bratu tako zelo zaupam, da vem, da mi zanalašč ne bi nikoli storil nič hudega, vedno bi se postavil na njegovo stran. Če ga kakšna ženska ne bi imela rada, je tudi jaz ne bi mogel imeti rad. Žensko lahko zamenjaš kadarkoli, družina in brat pa ti bosta vedno stala ob strani,« je še pristavil Dino. »Sploh veliko današnjih žensk, ki se obračajo po vetru,« je dodal Edo, ki pravi, da ni dekleta, ki bi bilo dovolj dobro za njegovega brata in obratno. Za konec zelo prijetnega pogovora pa smo oba odlična košarkarja še pobarali, kje se vidita čez trideset let. »Jaz bom predsednik države, Dino pa bo moja tajnica (smeh). Ne, šalo na stran. Vidim se nekje v mirni soseski, v hiši zraven Dinove, z veliko zelenja v okolici in veliko otroki. Na koncu dneva pa se bova usedla na teraso in se pogovarjala o tem, da sva v športu naredila vse, kar vsa lahko, in bova zadovoljna s svojim življenju. Seveda pa ne sme manjkati steklenica vina in ribje jedi,« je v smehu zaključil Edo in predstavil tako dober scenarij, da mu je starejši brat zgolj pritrdil.
