Za 34-letni Kranjčanom in nepogrešljivim članom slovenske izbrane vrste je bogata kariera, v kateri se je že večkrat preizkusil v tujini. Športna pot ga je vodila v tri države, ki so nastale na območju bivše Jugoslavije - Srbijo, Črno goro in na Hrvaško -, igral pa je tudi v Španiji in Izraelu.
Matej je imel pred začetkom sezone poleg romunske še eno ponudbo iz tujine, vendar se je vseeno odločilza podpis pogodbe s Steauo. Glede Romunije imamo kar nekaj predsodkov, zato smo ga vprašali, ali je imel kaj pomislekov pred odhodom vdeželo grofa Drakule.
»Nisem preveč razmišljal. Pred nekaj leti sem bil v Romuniji in sem mislil, da bo zdaj podobno,kot je bilo takrat. Vendar sembil ob prihodu v Bukarešto zelo presenečen, mesto se je v tem času precej razvilo in je precej bolj urejeno. Če si prilagodljiv, se hitro navadiš. Je pa res, da sprva potrebuješ kakšen mesec ali dva, da malo spoznaš ljudi in vse ostale stvari, potem zadeve stečejo.Pred odhodom sem mislil, da bo življenje v Romuniji slabše, kot je nato dejansko bilo,« je povedal in dodal, da s sporazumevanjem prav tako ni imel težav: »Tudi nad tem sem bil presenečen. Lahk opovem, da v Bukarešti skoraj vsi obvladajo angleško. Kamorkoli greš, zagotovo srečaš koga, ki govori angleško. Sicer ne vem, kako je drugje, ampakv Bukarešti s sporazumevanjem ni težav.«
Po njegovem mnenju Romuni Slovenije ne poznajo dobro: »Se pa moji soigralci dobro spomnijo poraza s Slovenijo v dodatnih kvalifikacijah za nastop na nogometnem svetovnem prvenstvu 2002. To jim bo zavedno ostalo v spominu.« Za konec nam je še povedal, da cene v romunskih trgovina hniso bistveno nižje od naših, tamkajšnja povprečna plača pa znaša le tristo evrov. »Na ulici je mogoče videti veliko beračev, srečaš jih skoraj na vsakem koraku. Med njimi so taki, ki resnično živijo na ulicah,in tudi taki, ki sicer imajo streho nad glavo, ampak brez beračenja enostavno ne morejo preživeti.«
