Cvetko je bil med favoriti za odličje, saj je leta 1911, leto pred uspešnim olimpijskim nastopom, postal evropski prvak s sabljo in floretom, z avstrijsko ekipo pa je bil moštveno dvakrat drugi. Poleg Cvetka, večkratnega avstrijskega prvaka, so bili v ekipi kočevski Nemec Richard Verderber, ki je bil tudi bronast v floretu posamezno, Otto Herschmann, Fridrih Golling, Andreas Suttner, Albert Bogen in Reinhold Trampler.
Cvetko je bil vojaški častnik
Cvetko, ki je končal vojaško akademijo v Gorici, je bil pred prvo svetovno vojno na avstrijskem vojaškem inštitutu inštruktor za sabljanje. Inštruktorsko mesto si je prislužil v dunajskem Novem mestu. Prvo svetovno vojno je preživel kot dejaven vojaški častnik. Po njej se je opredelil za kraljevino SHS, kariero v jugoslovanski vojski pa je leta 1926 predčasno končal kot žandarmerijski podpolkovnik. Ker v vojski, v kateri so prevladovali srbski oficirji, zanj ni bilo prostora, se je v Ljubljani zaposlil kot komercialist, do svoje smrti pa je ostal zvest sabljanju.
Soustanovitelj jugoslovanske in slovenske sabljaške zveze
Temu športu je podredil svoje življenje; deloval je na strokovnem in organizacijskem področju. Bil je eden od soustanoviteljev jugoslovanske in slovenske sabljaške zveze ter njun častni predsednik. V svetu je bil znan tudi kot mednarodni sodnik, kot trener pa je vzgojil številne generacije tekmovalcev in bil trener nekaj olimpijcev.
Po športni upokojitvi je vodil sabljaško sekcijo v športnem društvu Ilirija. Skupaj z voditelji Ilirije Evgenom Betettom, Stankom Bloudkom in Stankom Lapajnetom je pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji med svetovnima vojnama. Bil je vzor številnim mladim, večina njegovih gojencev je že od vsega začetka sodelovala v NOB. Po osvoboditvi je Cvetko skupaj z Metodom Mohorjem zbral okoli sebe svoje, še preostale učence in formiral nove skupine sabljačev. Uspehi niso izostali, slovenski sabljači so dosegali vidne uspehe v zveznem merilu, bodisi kot tekmovalci, trenerji ali sodniki.
V petdesetih letih je postal predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost ter na Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani; iz te organizacije se je pozneje razvila današnja Fakulteta za šport. Cvetko je za svoje športno delovanje dobil številna priznanja doma in po svetu, tudi najvišje slovensko državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado.
Zanimivi so tudi slovenski medijski odzivi na dogajanje na nekaj prvih olimpijskih igrah moderne dobe. O za Slovence prelomnih igrah leta 1912 so prvič obširneje poročali vsi pomembni dnevniki, ki so tedaj izhajali. Borut Batagelj je ugotovil, da je najobširnejši zapis v treh nadaljevanih priobčil nemški dnevnik Zeitung. Po raziskavi Batagelja je v člankih Zeitunga zaznati pozitiven odnos do olimpizma, v slovenskih dnevnikih pa je v člankih, ki ne opisujejo zgolj golega dogajanja na igrah, zaznati odklonilen odnos do olimpizma. Posredno je za tako stališče bržčas kriv negativen odnos do avstrijskih nastopov na olimpijskih igrah in neodobravanje izdatne finančne podpore države in tudi samega cesarja.
Oglejte si nekaj utrinkov z OI v Stockholmu, leta 1912
