Fernanda je pri nas na študijski izmenjavi že od septembra, tu pa se dobro počuti: »Slovenija je izjemno prijetna in prijazna država do tujcev in turistov. Iskreno, čutim izjemno močno vez med Mehiko in Slovenijo, saj se mi zdi, da imata državi precej podobno zgodovinsko izkušnjo.« Fernanda je na obisk Lovrenca na Pohorju povabila svoji prijateljici Miriam, ki prihaja prav tako iz Mehike, in Vesno, ki se je v Slovenijo vrnila po šestih letih. Dekleta so za obisk Lovrenca na Pohorju morala najeti avtomobil, saj ni bilo na voljo drugih prometnih povezav. Predhodno so preverile spletne strani, a je Fernanda dejala, da te nimajo prevodov v angleščino, zato so imele z iskanjem precej težav.
Bogata zgodovina kmetije
»Na pot smo se odpravile brez posebnih pričakovanj, pripravljene sicer na prijetno pustolovščino, ki nam jo bo podaril 'neznani' in skriti kraj. Vikend, ki je bil pred nami, je obljubljal številna zanimiva spoznanja in odkritja, ki naj bi popestrila odkrivanje Slovenije. Že misel, da se tja odpravljam kot prikrita turistična vohunka, je v meni vzbujala vznemirjenje. (smeh) Pot je hitro minila in vse smo uživale v čudovitih razgledih. Najprej smo se odpravile do kmetije Lipnik. Tam sta nas pričakala nasmejana lastnika, ki sta nas toplo sprejela in nam predstavila kmetijo z majhnimi apartmaji – namenjenimi turistom –, ki leži v osrčju vasi. Tam se je naša dogodivščina pravzaprav začela,« je navdušeno dejala Fernanda. »Lastnik kmetije, gospod Anton Jodl, nam je razkazal kmetijo in predstavil njeno zgodovino. Pokazal je družinski album s fotografijami prednikov in posestva, ki se je skozi leta nekoliko spremenilo. Povedal je, da se je njegov stric boril za severno slovensko-avstrijsko mejo pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra, in pokazal številne medalje ter meče, ki jih je stric prejel,« je pripovedovala Fernanda.
Najstarejša hiša
Po simpatični predstavitvi so se dekleta odpravila do turističnoinformacijskega centra (Tic), kjer jih je sprejela prijazna gospa, ki jim je dala številne informacije ter brošure tako v slovenskem kot angleškem jeziku. Pomagala jim je tudi s številnimi nasveti, kaj si pogledati in kaj obiskati. Odločile so se, da se bodo peš odpravile na pohod po kraju. Ogledale so si čebelnjak in sušilnico sadja, a sta bili žal zaprti za oglede v notranjosti. Odpravile so se še do najstarejše hiše in na koncu do pokopališča na vrhu hriba, od koder je čudovit razgled na kraj. Po dolgem sprehodu, ko je že padel mrak, so se dekleta počasi vrnila do kmetije, kjer so nato prenočila. »Med potjo smo se ustavile še v trgovini in si kupile nekaj hrane, ki smo si jo pripravile za večerjo. Rezervirala sem lovsko sobo, ki se je tako imenovala z razlogom. Na steni so bile obešene trofeje divjadi, ki so nam na začetku delovale grozno, a smo se nanje precej hitro privadile in se na koncu moji 'prefinjeni' izbiri celo smejale. Lahko povem, da smo se lepo naspale, saj so bile postelje zelo udobne, kraj pa tih in miren. Zjutraj nas je pričakal odličen zajtrk z lokalnimi dobrotami, med katerimi so bili tudi med, jajčka in domač kruh. Odlično je bilo,« je povedala Fernanda. »Gospe v Ticu smo povedale, da smo ljubiteljice pohodništva, zato je predlagala, da obiščemo tudi Lovrenška jezera, in nam predstavila znamenito legendo o Jezerniku, povodnem možu, ki varuje gozd in naravo. Del poti smo se sicer peljale z avtomobilom, nato pa smo se peš odpravile po označenih poteh in dobre tri ure uživale v čudovitih razgledih, jezerih, miru ter prečudoviti naravi. Med vračanjem do Ljubljane smo se ustavile še v gostilni in pokusile pohorsko omleto, ki smo jo poplaknile s kakavom, kar je bilo odlično sladko kosilo,« je povedala Fernanda.
Skriti dragulj
»Lovrenc na Pohorju je čudovit, nostalgičen kraj, v katerem smo se v dveh dneh počutile izjemno sprejete. Predstavljale smo si, kako krasen mora biti kraj šele v poletnem času. Jaz in Miriam sva imeli precejšnjo srečo, da sva na pot povabili Vesno, ki govori slovensko, saj bi drugače imeli precej težav. Ljudje namreč ne govorijo angleško, če že, prej nemško. Vesnino poznavanje jezika nam je omogočilo, da sva videli in razumeli številne znamenitosti, ki bi za naju bile sicer skoraj brez pomena. Zavedava se tudi, da je kraj tako edinstven zato, ker ni izpostavljen množičnemu turizmu. Za naju je Lovrenc na Pohorju skriti dragulj v Sloveniji, ki bo morda nekega dne poln turistov, in veseli sva, da sva ga uspeli spoznati še zavitega v svoj skrivnostni šarm, mir in tišino. Vsekakor čudovito odkrivanje za vse, ki si želijo odmika od mestnega vrveža in neokrnjene narave. Hvala!«
