Tako Aleksandr kot Johanna sta pri nas na študijski izmenjavi. Povesta, da se pri nas dobro počutita. »Slovenci ste morda na začetku precej sramežljivi, a se precej hitro odprete. Sicer pa zelo gostoljubni in prijazni. Slovenija je čudovita dežela, v kateri me najbolj preseneča njena majhnost in pestrost. Ima čudovite gore in prijetno obalo. Najbolje pa je, da potrebuješ le uro in prideš iz hribovitega sveta do morja. Lahko povem, da ste tudi precej bogata država. V Rusiji so vasi veliko revnejše, hiše precej skromnejše in ljudje velikokrat živijo precej skromno,« razlaga Aleksandr.
Iz Brnika do Šenčurja peš
Aleksandr in Johanna sta se na pot odpravila z avtobusom, a povesta, da sta imela precej težav. Iz Ljubljane sta lahko prišla zgolj do letališča, kar je bilo najbližje Šenčurju, od tam pa pot nadaljevala peš, saj druge alternative nista imela. »V Sloveniji je zelo slabo poskrbljeno za potniški promet. Precejšnjo težavo vidim sploh med vikendi. Takrat je skoraj nemogoče potovati, če nimaš avta.
V Ljubljani se zato večino časa vozim s kolesom. Z Brnika sva najprej peš krenila do hotela in tam prenočila. Edino prenočišče, ki sva ga našla v Šenčurju, je bilo Bed & Breakfast Pr'Sknet, zelo lepo so naju sprejeli in nama pomagali tudi z usmeritvami. Predvidevam, da je v hotelu prespalo že kar nekaj Rusov, saj sem na pultu ob opravljanju prijave opazil kar nekaj stekleničk ruske vodke. Soba je bila velika in čista, lastnik pa nama je ponudil tudi dve kolesi, s katerima sva opravila večino poti in kasneje obiskala tudi Šenčur,« razlaga.
Življenje v Sloveniji je precej bolj brezbrižno
Po namestitvi sta se odpravila v Voglje, kjer sta bila dogovorjena z županom Šenčurja. Povesta, da ju je izjemno gostoljubno sprejel in jima podal precej koristnih nasvetov. Predlagal jima je, kaj si lahko v Šenčurju ogledata, katere restavracije je vredno obiskati, ju opremil z brošurami in zemljevidi, prav tako pa jima pokazal album s čudovitimi fotografijami občine. »Lahko povem, da je bil prijazen in gostoljuben. Nisva pričakovala, da se bova srečala z županom, denimo v Rusiji številni vaščani svojih županov sploh ne poznajo. Kraj Voglje lahko opišem kot čist in miren, tako kot tudi Šenčur. Če primerjam Slovenijo z Rusijo, lahko povem, da opažam precejšnje razlike, tako med ljudmi kot tudi med kraji. Kot že omenjeno, je življenje pri vas veliko boljše, precej manj je revščine. Ljudje živijo bolje, čutiti je več sproščenosti. Urejenost in tišina sta name naredila velik vtis,« razlaga Aleksandr.
Pogovarjala sta se tudi z domačini in jih vprašala o trgovini s spominki ter športnih centrih, a teh na žalost nimajo. Po čudovitem sprehodu skozi Šenčur sta se odpravila v gostilno Ančka, kjer so jima postregli tradicionalno slovensko hrano. »Poskusila sva štruklje z drobnjakom, sirove štruklje, telečjo obaro in kmečko pojedino. Hrana je bila zelo okusna, osebje pa izjemno prijazno, kljub temu da je bila gostilna polna. Vsi so bili oblečeni v čebele, verjetno zaradi pustnega karnevala. Lepo sva se imela v krogu domačinov in se več kot preveč najedla.« Nato sta se počasi odpravila do hotela, se nekaj časa še pogovarjala in legla k počitku.
Karnevalsko vzdušje
Naslednje jutro sta se s kolesom še enkrat zapeljala skozi Voglje, si ogledala hiše, cerkev in igrišče za košarko in odbojko, nato pa se odpravila v Trboje, kjer sta uživala ob reki in opazovanju labodov, ki so plavali mimo. Okoli poldneva sta se odpravila v Šenčur, si ogledala občinsko stavbo in turističnoinformacijski center, ki sta med vikendi zaprta.
V mestu je že potekal karneval, ki je privabil številne obiskovalce, župan pa jima je dan prej podaril tri vstopnice, za mesto v VIP-območju, tako sta lahko maske opazovala od blizu. »Za vstopnice sva županu zares hvaležna in karneval je resnično vreden ogleda. V Rusiji nimamo temu podobnih karnevalov. Brezplačno so na stojnicah podarjali tudi krofe in drugo pustno hrano, ki so jo pripravljali v loncu. Žal nisva mogla ostati do konca, a sva bila navdušena nad kostumi in celotno izvedbo karnevala, ki je zagotovo zahtevala veliko časa,« pove Aleksandr. Po karnevalu sta se odpravila do picerije Pod kostanji, kjer sta si privoščila pico in sladico. Med potjo do picerije sta srečala tudi skupino mladih in z njimi na kratko pokramljala. »Zelo presenečeni so bili, da sva tujca. Izmenjali smo si nekaj šal, eden od njih je poznal celo nekaj ruskih besed. Zanimivo je bilo,« razlaga Aleksandr. Po okusnem kosilu sta se Aleksandr in Johanna vrnila peš do Brnika, tam pa z avtobusom nato pot nadaljevala do Ljubljane. Povesta, da sta se imela lepo in da je bil obisk Šenčurja čudovita izkušnja.