Kraj s čudovitimi razgledi, reko, odlično hrano in prijaznimi domačini

Tokrat smo obiskali Tržič. Tja smo poslali Lauro, dekle, ki sicer prihaja iz Dublina, a že dobri dve leti živi v Sloveniji.

Laura je Slovenijo prvič obiskala julija 2016, za osem tednov, in se takrat odločila, da čas nameni raziskovanju slovenskih biserov. Medtem pa je spoznala tudi svojega partnerja Roka.

osebni arhiv

turistična patrulja Tržič, nagrajenci

»Ko sem prvič potovala po Sloveniji, sta me navdušili prijaznost in odprtost ljudi. Počutila sem se izjemno varno, ljudje so bili prijazni in gostoljubni ter pripravljeni priskočiti na pomoč. Takrat nisem našla le svoje ljubezni, temveč sem se zaljubila tudi v pokrajino in ljudi, ki tukaj živijo,« začne svojo pripoved.

Pove, da se počuti izjemno sprejeto in da ji je sodelovanje v Turistični patrulji ponudilo še eno pozitivno izkušnjo. »Tako veseli obiska, srčni, prijazni in gostoljubni so ljudje, da take le stežka najdeš še kje. Pokrajina pa je dih jemajoča, kamorkoli pogledaš,« na kratko opiše svojo izkušnjo.

NA POT Z AVTOBUSOM

Laura je, preden se je odpravila na pot, poiskala pomoč na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se pozanimala, kako priti do Tržiča. Tam so ji prijazni informatorji natisnili vozni red, in tako je lahko začela organizirati svoj izlet, na katerega je s seboj povabila tudi Sadhbh.

S PRIJATELJI JE LAŽJE

»Sadhbh sem spoznala v eni izmed facebook skupin, kjer se združujemo tisti, ki raziskujemo Slovenijo. Sadhbh prihaja iz Irske in trenutno živi na Madžarskem, a razmišlja, da bi se v kratkem preselila v Slovenijo. Spoznali sva se že pred nekaj tedni, in ko sem ji takrat omenila, ali bi bila pripravljena z mano raziskati košček Slovenije, je z veseljem privolila,« razloži.Še preden se je odpravila na pot, je Laura preverila še nekaj splošnih informacij o Tržiču na spletu.

osebni arhiv

plusi in minusi

Pravi, da je največ koristnih podatkov našla na spletni strani www.visit-trzic.com, kjer ponujajo informacije o aktivnostih v kraju, ponudbi lokalne kuhinje, o dogodkih, prenočiščih ter o pešpoteh. Kljub dobri pripravljenosti pa se je odločila, da se oglasi tudi v turističnoinformacijskem centru (Tic), takoj ko s Sadhbh prispeta v Tržič.

PRIJAZNA INFORMATORKA

»Na poti v Tržič sva opazovali okolico in se navduševali nad slikovitostjo mest, vasi in gora, ki sva jih puščali za seboj. Ko sva prišli v Tržič, naju je najprej pozdravil visok kip zmaja. Prebrali sva legendo in tako spoznali, kako je mestece Tržič sploh nastalo,« pripoveduje Laura. Nato sta se odpravili v Tic in pričakala ju je prijazna in entuziastična informatorka, ki jima je predstavila mestece in dogajanje v njem. »Prvi kraj, ki nama ga je prijazna informatorka predlagala za obisk, je Dovžanova soseska.

osebni arhiv

tabela z ocenami

Potem je predlagala še obisk muzeja v Tržiču, kjer je predstavljena zgodovina čevljarstva in zimskih športov. Povedala nama je tudi, da Tržič slovi po številnih uspešnih zimskih športnikih. Ponudila nama je najem koles, za pet evrov, in nama pomagala pri nastanitvi. Priporočila nama je odlično restavracijo, ki sva jo nato tudi obiskali, različne poti in druge aktivnosti, ki jih je vredno doživeti,« našteje Laura. Nato sta se sprehodili skozi mesto, se ustavili na tržnici, kjer so prodajali unikaten, ročno izdelan nakit, zelenjavo, oblačila in spominke. Ustavili sta se tudi v ljubki kavarni, si tam privoščili okrepčilo in naredili načrt.

S KOLESI NAOKROG

Odločili sta se, da si izposodita kolesi in odkolesarita do kraja nastanitve, nato pa se odpravita do Dovžanove soteske. Nastanjeni sta bili v Apartmajih Štorman. Laura je njihovo ponudbo našla na prej omenjeni spletni strani. Med potjo do Tica sta se ustavili še v trgovini in nakupili nekaj hrane. »V trgovini so naju nagovorile prodajalke in naju vprašale, ali potrebujeva pomoč. Zahvalili sva se, one pa so odgovorile, kako lepo je videti turiste v njihovem kraju in da upajo, da jih bo v prihodnje še več,« opiše. Nato sta se vrnili v Tic, si izposodili kolesi in se odpeljali do Apartmajev Štorman. »No, tako je bilo, prekolesarili sva pol poti, drugo polovico pa sva prepešačili, saj je bila pot zelo strma. Ko sva prispeli, naju je družina že pričakovala. Igor naju je hitel pozdraviti s hladnimi pivi, saj sva bili povsem prepoteni in zaripli v obraz. Marta pa nama je ponudila domače slive, ki so bile prav odlične. Predstavila sta nama tudi svoja sinova.

Malce smo poklepetali, nato pa sta nama hitela razkazovati posestvo in hišo. Priznati moram, da gre za zelo urejen dom. Razkazala sta nama skupno kuhinjo in dnevno sobo, nato pa naju pospremila do sobe, ki je imela dve ločeni postelji, kavč in kopalnico. Na voljo sva imeli tudi klimo. To je čudovita hiša na čudoviti lokaciji, s pogledom na gore. Pozanimali sva se, kje lahko pokusiva kaj lokalnega, pa nama je Marta svetovala bližnji kmečki turizem in priskrbela telefonsko številko, saj je obisk treba napovedati. Prtljago sva pustili v sobi in se odpravili do soteske, ki je bila oddaljena dobrih 20 minut vožnje. Bilo je čudovito! Nekaj poti je bilo treba tudi prehoditi, spustili sva se po železni lestvi in našli čudovito mesto ob reki.

Tam sva si privoščili mini piknik ter pojedli sendviče, sadje in čokoladice, ki sva jih kupili v trgovini. Vreme se je zelo hitro spremenilo, hipoma je iz sončnega postalo oblačno. Odpravili sva se in se odločili, da obiščeva izobraževalni center. No, na poti naju je seveda presenetila nevihta, tako sva prispeli v center povsem premočeni. Prijazna informatorka nama je pomagala sleči premočena oblačila in nama ponudila skodelico čaja. Nato pa je na kratko predstavila najdbe, ki so jih našli v bližini. Med ogledom sva se že skoraj povsem posušili, prav tako je nehalo deževati. Ker sva kolesi pustili na drugi strani soteske, sva se morali nato odpraviti še ponje. Med potjo sva opazovali čudovite slapove, ki so brusili skale,« pripoveduje Laura. Ko se je dekletoma uspelo pripeljati do kraja nastanitve, sta si najprej privoščili toplo prho. Igorja pa sta prosili za rezervacijo mize na kmetiji Hariž, kamor sta nameravali na večerjo. Pred večerjo sta si privoščili še nekaj počitka, nazdravili s pivom, medtem dali sušit mokra oblačila, nato pa se peš odpravili do turistične kmetije. »Najina večerja je bila odlična! Milan in Nuša sta naju pogostila z domačim rdečim vinom, gobovo juho in domačim kruhom za začetek. Nato pa sva pokusili svinjino in piščanca ter domačo mešano solato. Za prilogo sva naročili pražen krompir, sladica pa so bili domači cmoki. Ko sva se najedli, sem Milana prosila za račun, a mi je odgovoril, da še nisva končali. Prinesel nama je še odličen jabolčni zavitek s skuto in češnjami, ki ga je spekla Nuša. Več kot odlično! Hrana je bila zelo okusna, družina pa izjemno prijazna. Potem sva se polni vtisov vrnili v apartma in legli k počitku.«

ČOFOTANJE NA GORENJSKI PLAŽI

Naslednje jutro sta vstali ob 8. uri in se odpravili na zajtrk, ki sta ga Marta in Igor pripravila v kuhinji. Postregla sta jima s kavo, jajci, domačim kruhom, marmelado, medom, salamami, sirom in sadjem. Ponudila sta jima tudi domači jogurt in kislo mleko ter domačo sadno torto. Po zajtrku sta dekleti vprašali po nasvetu, kaj si še lahko ogledata, in se tako na Igorjevo podali na pohod na Kamnek. Zahvalili sta se za gostoljubnost in se odpeljali do Tica, tam pustili izposojeni kolesi ter prijazno informatorko prosili, ali lahko tam odložita prtljago. Nato sta krenili na Kamnek, ki ju je razvajal s čudovitimi razgledi in ne preveč naporno potjo.

»Pot je bila odlična, razgled pa božanski! Igor je imel prav. Videli sva vse naokoli, uživali v čudovitem razgledu, ki so ga še lepšali metulji. Najprej sva imeli v načrtu obiskati še muzej, a sva z vrha opazili bazen. In seveda sva želeli po napornem vikendu sončno nedeljo brez oblačka preživeti ob bazenu. Za pot sva vprašala gospo, ki sva jo srečali na poti, in se tako odpravili do Gorenjske plaže. Bilo je čudovito, zelo sva uživali in tako preživeli prekrasen vikend, ki sva mu ob koncu nazdravili s pivom. Takšen konec tedna nedvomno priporočam vsakomur,« pohvali Laura.