Vrhnika je razkošno odprla svoja vrata in navdušila Poljakinji ter se predstavila v svoji najboljši luči. Lahkih nog proti Vrhniki smo poslali Olgo in Judyto, obe študentki na polletni študijski izmenjavi. Olga je študentka gradbeništva, medtem ko Judyta študira medicino. Njuna polletna izmenjava se počasi zaključuje in kmalu se bosta vrnili na Poljsko, kjer ju čaka še pisanje diplom.
Dekleti sta se na pot odpravili minulo soboto z avtobusom, pri čemer pa sta na začetku naleteli na nekaj težav. Pravita, da ni objavljenega voznega reda, prav tako ni navedeno, kje in kako se plača vozovnica in ali je možno koristiti urbano. Na pomoč sta poklicali študijske kolege, ki so jima razložili način plačila in prevoza. Veliko koristnih informacij sta našli na spletni strani www.visitvrhnika.si in tako preverili, kaj vse si lahko v mestecu ogledata in kje lahko prespita. »Na žalost sva se lotili rezervacije prenočitve le nekaj dni pred najinim odhodom, a je bilo veliko ponudnikov že zasedenih, saj je v času najinega obiska potekala Vrhniška noč. Zato sva prenočitev rezervirali v sosednji vasi Bistra,« sta povedali.
Zapleten avtobusni sistem
»Vrnimo se k prevozu, saj je bil to skorajda najzanimivejši in najrazburljivejši del poti. Z Judyto sva našli vsaka svojo pot do Vrhnike. Judita je imela nekaj težav pri iskanju informacij o urniku, ceni avtobusa in plačilu. Odšla je na glavno avtobusno postajo v Ljubljani, kjer si je kupila vozovnico, a dobila dve različni informaciji o času odhoda, od dveh različnih avtobusnih ponudnikov. Na srečo je našla pravega in z glavne avtobusne postaje krenila precej hitro po nakupu vozovnice. Jaz sem izbrala drugo možnost. Slovenski kolegi so me obvestili, da lahko do Vrhnike pridem s plačilno kartico urbana.
Uporabila sem Googlov zemljevid in poiskala razpored avtobusov, a žal ni šlo vse po načrtu. Avtobus ni prišel, kot je bilo predvideno, pa tudi številka avtobusa (47), ki je bila napisana na aplikaciji, ni obstajala. Morala sem na pot s primestnim avtobusom,« pojasni Olga.
Kje je Tic?
Kljub začetni zmedi je dekletoma uspelo skoraj istočasno prispeti do cilja, kjer sta počakali druga drugo, nato pa odšli do turističnoinformacijskega centra (Tic). Povesta, da imajo na avtobusni postaji informativni zemljevid, na katerem so označeni pomembni kraji, ki si jih je vredno ogledati, vključno z oznako, kje se nahaja Tic. A po 20 minutah iskanja in vrtenja v krogu, ko jima Tica ni uspelo najti, sta za pomoč vprašali v bližnjem hotelu; tam so jima povedali, da je Tic premaknjen na novo lokacijo.
S kolesom po vrhniških klancih
Ob prihodu na Tic sta bili dekleti toplo sprejeti. »Prijazna informatorka nama je ponudila brošuro, ki sva jo v času svojega raziskovanja veliko uporabljali. V njej so podrobno opisani kraji, ki jih je vredno obiskati, hrana, ki bi jo moral vsakdo pokusiti, pa tudi nekaj receptov ter zanimive restavracije in kavarne. Veliko je tudi informacij o razstavah, ki si jih je vredno ogledati. Na Ticu ponujajo izposojo koles za lažje raziskovanje, po sprejemljivi ceni 10 evrov na dan. Seveda sva si izposodili kolesi in se odločili, da si poleg ogleda samega mestnega jedra privoščiva vzpon na najbližji hrib, na katerem je eden izmed najvišjih lesenih stolpov v Sloveniji. Po precej naporni, a čudoviti poti sva na vrhu hriba našli restavracijo. Privoščili sva si skodelico zares dobre Cankarjeve kave s piškoti, v obliki brkov. Odločili sva se, da si privoščiva še vsaka svojo porcijo tradicionalnih štrukljev, a naju je prijazno osebje opozorilo, naj za začetek naročiva eno, saj so porcije precej velike. Še dobro, da sva upoštevali nasvet, sicer bi imeli štruklje za ves teden,« razlagata v smehu.
Razgledni stolp, Star maln in Cankarjeva domačija
Po okusni malici in obisku razglednega stolpa sta dekleti odkolesarili do starega mlina. »Narava je bila zelo slikovita. Privoščili sva si nekaj trenutkov zase, se sprostili in uživali. Nato pa sva se podali do bližnje gostilne in si privoščili krožnik aromatične juhe z mesom ter zelenjavo, ob katerem je bil postrežen kruh. Popoln obrok,« povesta. Siti in zadovoljni sta se po krajšem počitku odpeljali do Vrhnike. Tam sta najprej obiskali rojstno hišo Ivana Cankarja. »Imeli sva srečo. Naleteli sva na poletno noč muzejev, kar pomeni, da so vsi muzeji odprti do polnoči, povrhu pa so ogledi brezplačni. Hiša Ivana Cankarja je precej majhna, a ogled zanimiv. Prijazna vodička nama je zaupala nekaj zanimivih dejstev o življenju v času pisateljevega otroštva ter o njegovem življenju,« doda Olga.
Muzej starodobnikov
Po ogledu Cankarjeve domačije sta se dekleti odpeljali v Bistro, kjer sta imeli rezervirano prenočitev. Malce sta se odpočili, nato pa se odpravili v tehnični muzej, ki je tik ob hotelu. Povesta, da je zbirka starodobnikov nanju naredila velik vtis. »Lokacija muzeja je izjemno očarljiva, zato sva ob ogledu čudovite muzejske zbirke nekaj časa namenili tudi sprehodu po parku in uživali v miru,« navdušeno pripovedujeta. Po ogledu sta se vrnili v hotel. Želeli sta na Vrhniko, kjer se je odvijala Noč na Vrhniki, a do tja nista želeli s kolesi. Na recepciji sta povprašali po taksijih, a jima je prijazen receptor odgovoril, da so ti precej dragi, saj pridejo iz Ljubljane. Kljub vsemu so jima uredili taksi in omogočili prevoz za 10 evrov. »Nisva imeli druge možnosti, zato sva jo izbrali, a odločili sva se prav,« v smehu pove Olga.
Slaba postrežba
Na taksi sta morali počakati dobre pol ure, zato sta se odpravili v hotelsko restavracijo. »Precej dolgo sva čakali, da naju je natakarica opazila. Povedali sva, da bi nekaj popili, a nisva vedeli, kaj, zato sva prosili za vinsko karto. Približno 20 minut je trajalo, da nama jo je prinesla; medtem je sicer skrbela še za druge goste, a ni jih bilo toliko, da bi za strežbo potrebovala 20 minut. Vmes naju je sicer pogledala in nama namignila, da pride, a ko je prišla, sva dobili zelo slabo urejen meni, brez karte s pijačo. Bili sva razočarani nad postrežbo pa tudi časa nama je zmanjkovalo, zato sva vstali in odšli,« podeli nekoliko grenko izkušnjo Judyta.
Razstava o Ljubljanici
Končno je prišel taksi in dekleti sta se, polni pričakovanj, odpeljali na Vrhniko. Ob prihodu sta si privoščili nekaj kepic sladoleda, nato pa odšli na prizorišče koncertnega dogajanja. »Žal nisva poznali izvajalcev in pesmi, zato tudi nisva mogli prepevati z množico. Bilo je še dovolj zgodaj, da sva si ogledali nekaj muzejev. Zapustili sva koncert in obiskali razstavo o reki Ljubljanici in zgodovini mesta. Razstava je bila zanimiva, a angleški prevod precej težaven. Hitro so naju opazili vodiči po razstavi in nama ponudili precej razumljivejšo in slikovitejšo razlago. Čudovito je bilo,« pohvalita.
Lokalno pivo
Po ogledu razstave sta se odločili, da se vrneta na koncertno prizorišče, a sta med potjo našli zanimiv »rock bar« ter se tam ustavili na pivu. »Mislim, da se je lokal imenoval HumanFish. Imel je izjemno zanimivo dekoracijo, a naj povem tudi, da so ponujali odlična lokalna piva. Domiselno je bil speljan tudi prehod do stranišča, saj si se na 'romanje' do tja odpravil skozi slikovito garderobo (smeh). Zelo sva uživali v dobri glasbi, okolju, pivu …« navdušeno pripovedujeta. Po nekaj vrčkih sta se vrnili na koncertno prizorišče, uživali v glasbi in doživeli tudi polnočni ognjemet. »Dogajanje se je končalo, zato sva poklicali taksi. Prijazna tajnica nama je odgovorila, da bo taksi prišel v pol ure, a se nama ni dalo čakati. Sprehodili sva se do nekaj ob cesti parkiranih taksijev in vprašali po ceni, za vožnjo do hotela. Povedali so, da naju zapeljejo za 15 evrov; zahvalili sva se in povedali, da bova počakali taksista, ki nama ga je organiziral receptor. No, pa so se le vdali in nama ponudili prevoz za 10 evrov. Nisva se obotavljali in sva izkoristili priložnost,« priznata.
Informatorka govori poljsko
Nočitev je bila udobna. Pravita, da so pred hotelom sicer imeli še zabavo, a ko sta zaprli okno, je tudi težava s hrupom izginila. Naslednje jutro sta se prebudili okoli 9. ure, pojedli zajtrk ter se odpeljali na Vrhniko in vrnili kolesi. Na Ticu sta si še v spomin kupili skodelici z ilustracijo Ivana Cankarja in nekaj Cankarjeve kave. »No, tu pa se je zgodilo še eno veliko presenečenje. Prijazna informatorka na Ticu je namreč študirala poljščino, zato sva lahko z njo govorili v maternem jeziku. Bila je čudovita. Podarila nama je lokalno čokolado in naju obvestila, kdaj pelje avtobus za Ljubljano. Ni nama bilo treba dolgo čakati,« povesta dekleti.
Navdušenja ne skrivata
»Izjemno sva hvaležni, da sva lahko sodelovali v vašem projektu. Naj poveva, da je bilo čudovito. Ljudje so prijazni, nasmejani, gostoljubni, narava izjemno pomirjujoča in navdihujoča. Meniva, da je bil to najboljši in najzanimivejši način ter hkrati priložnost, da obiščeva del Slovenije, ki ga sicer verjetno ne bi, kar bi bila velika napaka. Še enkrat hvala!« sta zadovoljni Judyta in Olga, mladi turistični izvedenki in študentki iz Poljske.
Galerija
Poglej vse fotografije (14)
