V Sloveniji živijo od septembra, še ta teden pa se vračajo domov, saj se končuje njihovo polletno izobraževanje v tujini. »Na odkrivanje tega majhnega mesteca sem Jakuba in Gabrielo peljala zato, ker je bila cena apartmaja povsem enaka za eno ali štiri osebe. V ceno nočitve je bila vključena tudi uporaba wellness storitev. Ne vem, zdi se mi prav, da smo skupaj uživali v odkrivanju zanimivosti in krajšem odklopu od študijskih obveznosti. V Sloveniji smo namreč zadnji teden, že v petek se vračamo na Češko. Jaz v Brno, Jakub v Prago in Gabriela v manjšo vasico v bližini Ostrave,« pove Marie.
Slovenijo obožuje
Seveda nas je zanimalo, kaj meni o Sloveniji in kako se pri nas počuti. »Slovenijo obožujem. Prišla sem brez posebnih pričakovanj. Priznam, nisem veliko vedela o državi. Všeč sta mi majhnost in razkošje, ki ga ponuja narava. Morje, hribi … Ljubljana je majhno glavno mestece, a ponuja ogromno možnosti za izlete na vse konce države. Tisto, kar resnično obožujem v tej državi, je kava. Kjerkoli sem si jo privoščila, je bila odlična. Lahko bi rekla, da je moja grda razvada, in ne boste verjeli, s postrežbo nisem bila še nikjer tako zadovoljna kot v Sloveniji. Priznati moram, da ste tudi kot narod zelo prijazni. Z vsemi ste pripravljeni spregovoriti in ni vam težko podariti nasmeha,« poudari. Pravi, da pri sporazumevanju ni imela težav, saj večina Slovencev precej dobro govori angleško, pa tudi tečaj slovenskega jezika je obiskovala. Ker je tudi njena materinščina slovanski jezik, ji razumevanje slovenščine ni predstavljalo težav, a pravi, da je povsem drugače pri govorjenju in pisanju.
Tic pozimi ne posluje
Na pot so se odpravili minuli petek pozno popoldne, z avtobusom iz Ljubljane. Marie pove, da iz Ljubljane do Mozirja sicer vozi en avtobus dnevno, zato so se morali precej dobro organizirati tudi ob vrnitvi, ko je bila pogostost vožnje avtobusa enaka petkovi. V Mozirje so prispeli v eni uri, nato pa so se odpravili do apartmaja. »Gospa v recepciji je bila zelo prijazna. Razkazala nam je apartma, nam povedala nekaj o kraju in dogajanju ter nam predlagala, naj obiščemo tudi smučišče Golte. Vendar žal nismo imeli primerne opreme, zato se za ta podvig nismo odločili,« pojasni Marie. Razložili so prtljago, nato pa si odšli ogledat mesto. Po mestu so bili razpeti pisani trakovi, ki so naznanjali pustni čas, sicer pa se je mestece že nagibalo k spancu, čeprav ura še ni bila tako pozna. Želeli so obiskati še turističnoinformacijski center (Tic). »Že doma sem preverila več spletnih strani, da bi pridobila informacije o kulturnih in naravnih znamenitostih ter zanimivostih v kraju, a žal večina strani ni bila v angleškem jeziku. Stran, ki je imela zavihek z možnostjo izbire angleškega jezika, ni delovala. Vsaj meni. No, potem smo iskali Tic, a ga žal nismo našli. Krulilo nam je že v želodcu, zato smo se odločili, da obiščemo bližnjo restavracijo in picerijo. Priznati moram, da so bili v restavraciji zelo prijazni. Povprašali smo po lokalni ponudbi, pa so nam priporočili ciganski golaž, divjačinske žlikrofe in pastirsko pico. Odlično je bilo in obenem zelo poceni. Malce smo še posedeli in klepetali, nato pa smo se vrnili v apartma. Na recepciji sem preverila še, kjer lahko najdemo Tic, a nam je prijazna receptorka odgovorila, da trenutno nikjer, saj Tic posluje le poleti,« pravi Marie. Ker se je medtem že zvečerilo, so ostali v apartmaju, malce klepetali, nato pa legli k počitku.
Za dobro jutro pustni sprevod
Naslednje jutro jih je prebudil pustni sprevod. »Prišlo je nekaj maškar pa tudi muzikanti niso manjkali. Receptorka je pojasnila, da je to njihov običaj, imenovan Mozirski pust. Zelo zabavno je bilo. Pravzaprav moram povedati, da imamo na Češkem podoben običaj, le da smo precej bolj hrupni,« primerja Marie. Okoli 11. ure so se nato odpravili do Mozirskega gaja, o katerem je Marie uspelo najti tudi nekaj zanimivih informacij v angleščini. A ko so prispeli, so ugotovili, da je park čez zimo za turiste zaprt. Niso vedeli, kam, zato so se odločili obiskati manjši hrib v bližini: »Čudovito je bilo na sprehodu. Krasen razgled in mir. Vmes smo obiskali še nekaj cerkva, a so bile žal vse zaklenjene, tako smo si jih lahko ogledali le od zunaj. No, potem smo se vrnili v mesto. Obiskali smo Kavarno Polonca in si tam privoščili tradicionalne krofe in okusno kavo. Krofi so bili odlični in imeli so ogromno marmelade.«
Trgovine s spominki niso našli
Po krajšem počitku in okrepčilu so se znova sprehodili po mestu in tu in tam zavili v katero izmed trgovin. Marie je sicer slišala, da je za Mozirje značilno čebelarstvo, zato je iskala spominek, povezan s čebelami, a ga v trgovinah, ki so jih obiskali, žal ni našla. Trgovine, kjer bi prodajali zgolj spominke, pa na glavni ulici ni bilo na spregled. Po dolgem raziskovanju so se odločili za pozno kosilo. Izbrali so že preverjeno restavracijo in si tokrat privoščili zelenjavno lazanjo, ciganski golaž in pico. »Prijazen natakar nam je povedal, da v kraju zvečer pripravljajo pustno rajanje, a nam ni uspelo najti več informacij o zabavi, zato se je nismo udeležili. Privoščili smo si večer razvajanja in obiskali wellness. Bilo je odlično,« pohvali naša sogovornica. Po razvajanju so se vrnili v apartma, še nekaj časa klepetali, nato pa legli k počitku.
Le en avtobus do Ljubljane
Naslednje jutro so najprej preverili transportno povezavo do Ljubljane in ugotovili, da pelje le en avtobus, ob 18. uri. To je bilo zanje prepozno, zato so preverili tudi prevoze na spletni strani prevoz.org. »Našli smo ponudnika, ki je do Ljubljane krenil prej kot avtobus, zato smo hitro uredili odjavo v hotelu in se v čudovitem sončnem vremenu še enkrat sprehodili po Mozirju, si ogledovali hiše, cerkve in manjše lokalne znamenitosti, nato pa se vrnili v Ljubljano. Menim, da je Mozirje čudovit kraj za turiste, a bolj v poletni sezoni. Pozimi ni mogoče veliko doživeti ali videti, razen če si ljubitelj smučanja, kar pa mi ravno nismo. Tako smo svoj čas namenili predvsem sproščanju, pohodništvu in dobri hrani. Izbira je bila naravnost pravšnja,« pohvali Marie.
Galerija
Poglej vse fotografije (10)
