Tabela z ocenami že obiskanih mest
Jesenice 56/100
Sežana 64/100
Radenci 66/100
Medvode 74/100
Bohinj 84/100
Colin in Diane živita v Sloveniji že pet let, a poznata lepote naše dežele že deset let. Preden sta se preselila v Slovenijo, sta sem hodila na počitnice, včasih celo trikrat na leto. Zaljubila sta se v gore, gozdove, pokrajino in domačine, ki so po njunih izkušnjah vedno prijazni. Imata veliko časa za raziskovanje, saj je Colin v pokoju, Diane pa zaradi jezika ne more opravljati svoje službe v Sloveniji.
Kot pravita, jima slovenščina še vedno dela težave, čeprav se jo trudita uporabljati. V tokratni turistični patrulji smo britanski par poslali v Bohinj, da si ogledata zimske radosti in lepote tega našega neokrnjenega turističnega bisera. Pred odhodom sta informacije poiskala na spletni strani bohinj.si, obiskala pa sta tudi turističnoinformacijski center.
Začelo se je z rezervacijo
»Sobotni sprehod okoli Bistrice je bil izjemen. Že v začetku tedna sva poklicala v Vilo Bistrica in rezervirala sobo. Urška, ki se je oglasila na telefon, je bila zelo prijazna in ustrežljiva,« sta svojo zgodbo začela pripovedovati Diane in Colin. Bila je sobota dopoldne, ko sta se naša britanska turista odpravila na pot. Peljala sta se s svojim avtom, po lokalnih cestah. Kot pravita, jima je to ljubše kot vožnja po avtocesti: »Tako vidiš več. Pokrajina se odpira pred tvojimi očmi. Ljubiva Slovenijo in njene lepote. Kamorkoli potujeva, greva raje po lokalnih cestah, sicer si prikrajšan za veliko krasnih dolin, hribov in gora.« Njuna pot je trajala dve uri in pol. Zadnje pol ure je podaljšal prometni zamašek, ki se je ustvaril tik pred Bledom, a ju to ni preveč zmotilo. Razumeta trume turistov, ki drejo v ta konec Slovenije, ki je tudi njima zelo pri srcu.
Kakšna osvežitev ne bi škodila
Ko sta prispela, sta se nastanila v Vili Bistrica. Soba je bila zadovoljiva. »Bilo je čisto in postelje udobne, čeprav bi novejši vzglavniki verjetno veliko prispevali k boljšemu spancu,« razlagata. Njuna soba je bila v najvišjem nadstropju, nad vhodom v vilo, a ju kljub bližini ceste hrup niti malo ni motil. Nadaljujeta, da je penzion nekoliko že načel zob časa. Kakšna osvežitev mu tako ne bi škodila, a vse to ni zmotilo njunega bivanja tam. Zapomnila sta si tudi otroški kotiček na recepciji in jedilnico, ki je bila prijetno okrašena za praznični čas v letu. Sicer Vila Bistrica ni bila prva izbira Colina in Diane. Preden sta rezervirala sobo, sta si ogledala še druge nastanitve, a so bile vse zasedene, saj je bil zadnji vikend v letu, ali pa so bile predrage.
Štruklji so napolnili njuna želodca
Sledilo je kosilo v gostilni Štrud'l. Pokusila sta nekaj lokalnih jedi: krompir v oblatih, skuto in različne vrste štrukljev. Nad vsemi jedi sta bila navdušena in odšla sta s polnima želodcema. Želela sta se še malo razvajati z domačim pivom, ki ga ponujajo, a ker je Colin še vozil, si ga ni upal pokusiti. Po kosilu sta obiskala turističnoinformacijski center v Bohinjski Bistrici. Dobila sta ogromno informaciji in napotkov. »Zaposlena v turistični pisarni je bila izjemno prijazna,« pohvalita in nadaljujeta, da sta si ogledala samo enega od dveh muzejev, saj sta bila odprta le še kratek čas in sta zato imela časa še za enega.
»Ljubiva Slovenijo in njene lepote. Kamorkoli potujeva, greva raje po lokalnih cestah, sicer si prikrajšan za veliko krasnih dolin, hribov in gora.«
Navdušena nad življenjem naših prednikov
Po nasvetu gospe iz Tica sta obiskala Oplenovo hišo, ki predstavlja življenje naših prednikov. Navdušena sta bila nad mačko, ki turistom razkaže notranjost in pri tem mijavka, kot da razlaga o vsebini muzeja. V muzeju sta dobila podrobno sliko o tem, kako drugačno je bilo življenje pred mnogimi leti v teh krajih. Nekoliko sta bila razočarana le nad tem, da v črni kuhinji ni bil prižgan ogenj, a je bila slika o preteklosti vseeno dovolj čista. Vrnila sta se v Bohinjski Bistrico, kjer sta se še malo sprehodila naokoli in si privoščila pivo v baru ter nato še pico v Hotelu in piceriji Tripič. Margerita, ki ta jo naročila, je imela veliko preveč sira in premalo paradižnikove omake, svoj popoldanski prigrizek opišeta Colin in Diane. A še vedno sita od kosila se nista preveč obremenjevala. Ugotovila sta, da se v velikem šotoru na obrobju vasice še precej dogaja, a sta bila že utrujena, zato se nista odpravila nikamor, ampak sta raje legla k počitku.
Videla svetnika s šestimi prsti
V nedeljo dopoldne sta bila presenečena nad bogatim zajtrkom, ki sta ga dobila za nizko ceno. Postregli so jima s svežimi jajci na vse mogoče načine. Na voljo je bilo nepregledno veliko različnih jedi in tudi dobra kava. Preden sta se podala novim dogodivščinam naproti, ju je na recepciji spet prijazno pozdravila Urška, ki sta jo omenjala že na začetku svoje zgodbe. Nedelja se jim je zdela pravšnja za obisk Bohinjskega jezera. V okolici jezera je bilo veliko prostora, kjer sta lahko parkirala svoj avto. Obiskala sta cerkev svetega Janeza, kjer so ju navdušile čudovite slike svetnikov in angelov z nogami in zobmi. Presenečena sta bila tudi nad nekaj čudnimi uprizoritvami v nišah, med njimi svetnika s šestimi prsti.
Navdušena nad kristalnim odsevom
Nato sta se odpravila naprej do Ukanca, do postajališča gondole, kjer so ljudje stali v vrsti in čakali, da se podajo na Vogel. Sama nista imela dovolj časa, da bi šla na vrh, sta se pa zato podala peš do pokopališča padlim v prvi svetovni vojni. V snegu je bilo še posebej spokojno in hkrati žalostno videti, koliko mladih mož je umrlo tako daleč od svojega doma; za veliko pokopanih se niti ne ve, kako jim je bilo ime, tako tudi njihove družine nikoli niso izvedele, kje ležijo. Ob jezeru ju je navduševala narava. Posnela sta serijo fotografij meglice, ki se je dvigala nad vodo. Še posebej pa sta si zapomnila kristalno čist odsev v vodi. V tišini sta opazovala čapljo, ki je lovila svoje kosilo. Nato sta se odpravila nazaj do vasice, kjer sta se po kavi odločila še za sprehod okoli jezera. Tudi tokrat ju narava ni razočarala. Ko se je sonce spustilo za vrhove gora, je sicer postalo zelo mrzlo, a ju je grela hoja.
Zabavno srečanje s tradicijo
Podala sta se nazaj po dolini in se odločila, da pred odhodom domov pojesta še večerjo. Priporočili so jima Gostilno Rupa v Srednji vasi in izkazalo se je, da je bilo priporočilo na mestu. A še preden sta sedla za mizo, sta bila priča skupini, ki je izvajala star slovenski običaj otepanja v vasici Češnjica. Ustavljali so mimoidoče in zbirali denar za njihov »novoletni sklad«. »Bilo je izjemno zabavno,« sta dejala Colin in Diane. V Rupi sta nato kljub gneči dobila prijetno mizo v kotu gostilne. Naročila sta domačo postrv na žaru. »Bila je odlično pripravljena, ravno prav pečena, zraven pa sva dobila še sveže pripravljeno zelenjavo,« opisujeta Britanca. Vse skupaj sta poplaknila s kozarcem belega vina. »Atmosfera v gostilni je bila izjemno prijetna in domača. Opazila sva, da je bila v restavraciji večina tujih turistov, ki so uživali v bogatem meniju in jedeh. Pogled v kuhinjo je pokazal izjemno čistočo in profesionalen odnos kuharjev. Kot razlagata, je bilo očitno, da je hrana pripravljena s spoštovanjem ter da je vse pripravljeno in postreženo z izjemnimi detajli. Uživala sta tudi v pogledu skozi okno, kjer se je slikal popoln sončni zahod. »Kako odličen konec najinega popotovanja,« sta zaključila Colin in Diane. S polnima želodcema in zadovoljna sta se na koncu odpravila proti domu.
