Pred odhodom si je Lorena ogledala spletno stran, ki jo Nova Gorica namenja turistom, in bila nad stranjo prijetno presenečena, saj omogoča možnost izbire več evropskih jezikov, kar ji je olajšalo potovanje v mesto vrtnic. Prav tako je Lorena pred odhodom poskrbela za namestitev – preko strani Booking.com je rezervirala sobo v Apartmaju Cristian in bila nad prijaznostjo receptorke, urejenostjo in čistočo sobe navdušena.
Lorena se je odpravila patruljirat v petek, 27. maja, s startom iz Ljubljane. Za potovanje je izbrala vlak, ki pa je potovanje popestril z mnogimi dogodivščinami. Za začetek naj omenimo, da je najprej potovala iz Ljubljane do Bleda, kar se sicer močno oddaljuje od končnega cilja, ki je kar nekaj koordinatnih stopinj zahodneje, vendar se Lorena s tem ni obremenjevala in ji je bilo pomembneje, da prispe do cilja. Bled, ki jo je sicer očaral, ji je pripravil tudi prvo presenečenje, o katerem je ob nakupu vstopnice seveda niso obvestili. Na Bledu je morala prestopiti z vlaka na avtobus, ki je potnike prepeljal do Bohinjske Bistrice. Lorena ob tem pove, da uslužbenci Slovenskih železnic ne govorijo angleško in da je bil edini podatek ob mnogo zastavljenih vprašanjih, ki jih je postavila, le »go to bus«, zato se je, razumljivo, v strahu odpravila za preostalimi potniki z vlaka in brez pravega odgovora nadaljevala pot v neznano. Po turbulentnem premeščanju je pot z vlakom nadaljevala iz Bohinjske Bistrice v Novo Gorico in na cilj prispela po približno treh urah in pol.
PRIHOD V NOVO GORICO
V Novi Gorici je najprej poiskala turističnoinformacijski center, kjer jo je sprejela informatorka in jo prijazno opremila z zemljevidi in informacijami, ki so ji v nadaljevanju koristili na poti. Lorena pove, da so v Ticu dobro pripravljeni na tujce in da ponujajo brezplačno vožnjo z avtobusom do Solkana (kjer si je mogoče ogledati prvovrstno svetovno gradbeno znamenitost – most z največjim kamnitim lokom na železniških progah na svetu), in ob tem doda, da je edino, kar pogreša, pomoč turističnih vodnikov, ki bi tujcem, ki obiščejo kraj, bili pripravljeni razkazati in predstaviti znamenitosti, ki jih je mogoče videti. Ker te izbire ni imela, se je sama odpravila na raziskovanje po središču Nove Gorice, kjer pa je naletela na nekaj težav. Ulice in trgi niso preveč dobro označeni s smerokazi, zato si je morala pomagati z navigacijo preko telefona.
Lokalna hrana je pica
Ker Lorena ni imela prevoznega sredstva, s katerim bi lažje premagovala razdalje, se je odločila, da si najprej ogleda znamenitosti v središču mesta. Obiskala je Bevkov trg, mestno hišo in Trg Edvarda Kardelja ter se sprehodila po Kidričevi ulici.
V času kosila je obiskala restavracijo D-obro, kjer so ji, kljub opozorilu, da želi pokusiti lokalno hrano, ponudili pico (kapričozo) in dejali, da velja za tipično lokalno jed. Sama sicer priznava, da ve, da pica izhaja iz Italije, vendar natakarju ni oporekala in se je pustila presenetiti. Po kosilu je pot nadaljevala do samostana na Kostanjevici, vendar je bil ta v času njenega obiska zaprt, kar se ji je zdelo za tako pomembno kulturno znamenitost precej nenavadno. Kljub vsemu se je odločila, da si poslopje ogleda od zunaj. Tam je »razbila« telefon, nato pa se je, kljub nekoliko slabi volji, odpravila na brezplačno vožnjo z avtobusom do Solkanskega mostu, kjer je, kot pove, uživala »v enem izmed prečudovitih razgledov«, kar jih je videla. Pohvalno je, da občine in turistične ustanove med seboj sodelujejo.
Za večerjo dobra hrana in pijača
Ker se je dan počasi prevešal v večer, je, kot tipična Španka, večer zaključila v slogu – z dobro hrano in pijačo. Obiskala je Gostilno pri Hrastu, za katero pove: »Postregli so mi z lokalno hrano, ki je bila zares odlična. Pokusila sem svinjsko ribico s štruklji in polento na žaru, bilo je izjemno. Za sladico vem, da ni bila lokalna, postregli so mi namreč s panakoto, vendar je bila odlična.«
Sladkosnedo je iskala lokalne sladice
Naslednji dan, ko je zapustila apartma, pri čemer je še enkrat poudarila izredno prijaznost in ustrežljivost receptorke, je začela sladko. Ker je sladkosneda, je želela preizkusiti kakšno lokalno sladico, zato se je po ogledu Kulturnega doma Nova Gorica odpravila v bližnjo kavarno (kavarna Rusjan), kjer so ji na željo, da bi rada pokusila lokalno sladico, postregli s presno torto. Pove, da je bila odlična, vendar, roko na srce, torta ni uvrščena na seznam lokalne hrane. Po sladkem okrepčilu se je namenila obiskati Trg Evrope, ki leži na slovensko-italijanski meji, kjer ji kljub želji, da bi pridobila kaj več informacij o trgu, in poskusu dialoga z mimoidočimi ni uspelo dobiti informacij. »Ugotovila sem, da prebivalci za prevozno sredstvo večinoma uporabljajo kolo in da precej slabo govorijo angleško. Vendar veliko mladih angleško precej dobro razume. Ti so zelo prijazni in pripravljeni pomagati, prav tako je njihova angleščina dobra,« pove Lorena, ki je bila nad izvirnostjo postavitve meddržavnega parka presenečena. »Tam sem spoznala tudi prijazno dekle, ki je govorilo odlično špansko, vendar je bila Slovenka. Povedala mi je, da je zaposlena v Španiji ter da je trenutno doma na obisku. Bila je zelo prijazna in mi je precej svetovala.«
Plusi:
- ljudje so prijazni in pripravljeni pomagati,
- veliko ljudi za prevozno sredstvo uporablja kolo,
- čudovit prizor s padalci.
Minusi:
- ljudje govorijo slabo angleško,
- poti so slabo označene,
- ne razpolagajo z lokalnimi vodiči.
Po njenem priporočilu je Lorena odšla na kozarec lokalnega vina, kjer so ji v restavraciji in kavarni Pecivo servirali hišno vino sauvignonasse in ji kot lokalno hrano ponudili ocvrte lignje. V nadaljevanju Lorena pove, da še nikoli ni videla toliko jadralnih padalcev ter da se ji je prizor vtisnil v spomin. Na vprašanje, ali bi si tudi sama upala poleteti s padalom, pa odvrne, da zaenkrat nima toliko poguma. Obiskala je tudi novogoriško igralnico Perla, vendar ne zato, da bi zaslužila kaj dodatnega denarja, temveč ker jo je po pripovedovanju receptorke apartmaja prepričala razlaga o odličnih slaščicah. Tam so ji kot lokalno servirali skutino torto. »Nova Gorica mi je bila všeč, vsekakor bi si jo še želela obiskati, vendar ne sama. S seboj bi z veseljem povabila prijatelje in jim jo predstavila. Najbolj si bom zapomnila Solkanski most in veliko število jadralnih padalcev. Edino, kar sem pogrešala, so lokalni vodiči, predlagala bi tudi boljšo označitev ulic, saj so te označene samo v slovenskem jeziku. Tujec se sam, brez pomoči, v mestu težko znajde. V celoti gledano pa sem uživala. Aja, (pove v smehu) zagotovo si bom zapomnila tudi zanimivo potovanje z vlakom in občutek, da sem se izgubila. Sprevodniki bi vsaj malo lahko govorili angleško,« doda Lorena.