Na grozo mnogih ruskih podpornikov invazije so se v Moskvi odločili, da številne zajete branitelje Azovstala konec septembra v veliki izmenjavi vojnih ujetnikov vrnejo v Ukrajino, pri čemer je bila izmenjava vsaj navidez precej neuravnotežena. V domovino se je vrnilo 215 ukrajinskih ujetnikov, medtem ko so Ukrajinci v nasprotno smer poslali vsega 55 ruskih ujetnikov, vključno s tesnim zaveznikom Vladimirja Putina Viktorjem Medvedčukom. Ruski komentatorji so bili šokirani predvsem nad dejstvom, da je na »prostost« odkorakalo tudi pet ukrajinskih poveljnikov, na čelu s poveljnikom bataljona Azov Denisom Prokopenkom. Slednji bodo sicer morali v skladu z dogovorom z Rusijo in turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom do konca vojne ostati v Turčiji. Svetovno javnost so ob tem morda najbolj pretresle fotografije izstradanih ukrajinskih vojakov, ki so jih nato hitro začeli primerjati z njihovimi preteklimi podobami še iz obdobja, preden so postali ujetniki najprej v jeklarni in pozneje ruskih taboriščih.
Med izpuščenimi ujetniki je bil tudi znan borec iz bataljona Azov Bogdan Krotevič z vzdevkom Tavr. Slednji je v četrtek dodatno pojasnil, zakaj so se maja odločili za predajo. Dejal je, da je tej odločitvi botrovalo predvsem zdravstveno stanje ranjenih vojakov. V jeklarni so imeli 600 ranjencev, pri kar polovici pa so se rane zagnojile. Razkril je še, da je bil poveljnik Prokopenko tudi v tistih zadnjih kritičnih dneh v stiku z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, vrhovnim poveljnikom ukrajinskih oboroženih sil Valerijem Zalužnim in prvim možem vojaške obveščevalne službe Kirilom Budanovom. »Celotna operacija naše predaje je potekala v sodelovanju z državnim vodstvom,« je pojasnil in dodal, da pa je vodstvo končno odločitev prepustilo njim.
Glasbenik najprej na dolgotrajno zdravljenje
Če so bili junaki Azovstala nekaj mesecev dragocen plen ruskih oblasti, so zdaj, ko so na prostosti, znova močno orožje Kijeva, ki uspešno neguje njihovo podobo ter skrbi za to, da se vestno pojavljajo v medijih in so del proukrajinske propagande. Eden teh junakov je denimo glasbenik in vojak Mihajlo Dianov z vzdevom pianist, ki »sanja o dnevu, ko se bodo domov vrnili vsi ukrajinski branitelji.« Pianist Dianov je zvezda naslovnic zahodnih medijev postal predvsem zaradi pretresljive fotografije poškodbe roke, zaradi katere ga čaka dolgotrajno zdravljenje, denar za katerega so Ukrajinci zbirali tudi prek donacij. Naravnost šokantna je tudi njegova preobrazba iz zdravega in čilega vojaka v pohabljenca, fotografije pa nazorno pričajo o tem, kaj lahko na človeku pustita vojna in ujetništvo v kot kaže nečloveških razmerah. Na predelu poškodbe je ostal brez štirih centimetrov kosti, na zdravljenje težke poškodbe pa odhaja v ZDA. Poškodbo je sicer staknil že marca, ko so jih maja zajeli Rusi, pa je imel na roki nameščeno improvizirano longeto, da bi se mu znova zarasla kost in rana zacelila. Nesreča je hotela, da je v enem od napadov padel, zaradi česar se je longeta ukrivila, posledično pa se mu je kost zarasla nepravilno, rana pa se je začela gnojiti.
Kot je Dianov, ki je danes v Ukrajini velik junak, pojasnil v nedavnem intervjuju, si želi, ko bo to mogoče, odpreti podjetje za predelavo kovin. O tem je sanjal že od nekdaj, a za kaj takega nikoli ni imel denarja. Trenutno je v domovini tako priljubljen, da ima težavo že, ko se samo sprehodi do trgovine. »Prideš v trgovino in te nenehno ustavljajo ljudje, ki se želijo s tabo fotografirati. Razumem jih, najbrž bi se tudi sam želel fotografirati z nekom kot sem jaz,« se je pošalil. V ZDA bo odpotoval, ko bo prejel vso ustrezno dokumentacijo, pri čemer še ne ve, kako dolgotrajno bo zdravljenje in kdaj se bo lahko vrnil v domači Ternopil na zahodu Ukrajine.
Dianov si sicer močno želi, da bi iz ruskega ujetništva izpustili tudi sotrpina, ki mu je v bitki za Mariupol rešil življenje. Slednjemu se sicer ni uspelo prebiti v jeklarno, zato je mislil, da je že mrtev, a ga je nato videl v taborišču v Olenivki v regiji Doneck. »Njegove noge so bile polomljene. Bili smo priča silovitemu letalskemu napadu. Vrglo me je na eno stran, njega na drugo. Takrat ga nismo našli. Mislil sem, to je to, odšel je. A sem ga videl v Olenivki.«
Najhujša je lakota
Dianov je spregovoril tudi o grozi, ki jo je preživljal v ruskem ujetništvu. Dejal je, da so jih »brutalno mučili,« »stradali,« pretepali z gumijevkami, jim »pod nohte zabadali igle« in jih mučili z električnimi paralizatorji. Kolikor so prejeli hrane, je šlo za krmila za živali in suh, trd kruh, za obed pa so imeli le 30 sekund časa. »Človeka lahko porežeš, pretepeš, vzdržati je mogoče vsako bolečino. Lakota je precej hujša. Grozljiva. Ko zapreš oči, vidiš samo hrano. Ne vidiš svoje družine, ni ti mar za to, ali je Ukrajina svobodna ali ne, nič te ne zanima. Če želiš človeka uničiti tako psihološko kot telesno – ne daj mu hrane.«
Fotograf iz Azovstala
V jeklarni Azovstal in pozneje med ujetniki se je znašel tudi Dmitro Kozatski z vzdevkom Orest. Njegove fotografije iz jeklarne so postale simbol ukrajinske neuklonljivosti in trdoživosti. Po izpustitvi iz ujetništva je nato postregel z novo serijo fotografij, na katerih tokrat glavno vlogo igra njegova podoba, njegovo iztrošeno telo, ki je prestalo več mesecev ruskega ujetništva. »Prvi dan, ko sem se vrnil, sem šel k brivcu, se ostrigel in obril. Nisem želel izgledati kot žrtev,« je pojasnil. Fotografirala sta ga ukrajinska dokumentarna fotografa Kostiantin in Vlada Liberov. »Zgodbe boste lahko slišali v prihodnjih intervjujih, danes pa se lahko le zazrete v Orestove oči. Videle so veliko,« sta navedla fotografa, ki sta pojasnila še, da sta se s temi fotografijami z vidika osvetlitve poskušala približati njegovim fotografijam iz jeklarne Azovstal.
