Dvanajst ur po tem, ko so njene sile prejšnji mesec napadle Ukrajino, so se ruski vladni uradniki in visoki vojaški uradniki v Južni Afriki zbrali v udobni rezidenci v Pretoriji na sprejemu za praznovanje dneva branilcev ruske domovine. Gostitelj je bil ruski veleposlanik Ilja Rogačov, njegovi gostje pa so bili južnoafriški minister za obrambo in vodja oboroženih sil države. Nihče ni videl razloga, da bi se izognil srečanju, kot so to storili številni uradniki drugih držav.
Tiskovni predstavnik vlade je dejal, da je bila udeležba "sestavni del izpolnjevanja obrambnih mednarodnih zadev". Podpora invaziji na Ukrajino številnih afriških voditeljev in vlad – ali vsaj zadržanost, da bi jo obsodili – je zgrozila uradnike zahodnih držav.
Na resoluciji generalne skupščine ZN se je 17 afriških držav vzdržalo – skoraj polovica vseh vzdržanih – in ena je glasovala proti obsodbi Rusije zaradi njene agresije in zahtevi po umiku iz Ukrajine, čeprav ji je večina afriških držav dala svojo podporo. Sklep je bil sprejet s 141 proti 5.
Obstaja možnost novega strateškega razcepa v Afriki, podobnega tistemu med hladno vojno?
''Sklicuje se na čase hladne vojne in delitve, ki smo jih takrat videli. Toda … objektivna realnost mednarodnega sistema je zdaj tako drugačna, da odpira veliko vprašanj o zavezanosti nekaterih afriških držav ureditvi po hladni vojni in njenim vrednotam,'' je dejal Priyal Singh, raziskovalec na Inštitutu za strateške študije v Pretoriji.
Od takrat vladajoča stranka Afriškega nacionalnega kongresa v Južni Afriki še vedno zavrača kritiziranje Rusije, češ da upa, da bo država ostala nevtralna in spodbujala dialog.
Drugi na celini razmišljajo podobno, pozivajo k miru. Za vojno krivijo Natovo širitev na vzhod, se pritožujejo nad zahodnimi "dvojnimi standardi" in se upirajo vsem pozivom k kritiziranju Rusije.
Da je nova ločnica videti kot tista, ki je pred desetletji razdelila Afriko, ni naključje. Mnogim državam po celini še vedno vladajo stranke, ki jih je Moskva podpirala med njihovimi boji za osvoboditev izpod kolonialne ali belske nadvlade, pravijo analitiki.
Čeprav je le malo sedanje mladine doživelo bridke bitke v šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se voditelji vladajočih strank v Južni Afriki, Zimbabveju, Angoli in Mozambiku spominjajo, kako so sovjetsko orožje, gotovina in svetovalci pomagali osvojiti svobodo.
Emmerson Mnangagwa, predsednik Zimbabveja, je tako Rusijo kot Kitajsko opisal kot "dolga leta zanesljiva stebra, ki sta pomagala v našem boju za neodvisnost in enako pri obrambi naše suverenosti pred trajnim napadom naših nasprotnikov." V mislih je imel sankcije Zahoda proti Zimbabveju, uvedene po kršitvah človekovih pravic pod režimom Roberta Mugabeja.
