Z Aleksejem sva se srečala v središču Ljubljane, kjer živi pri nekdanjih poslovnih partnerjih, zdaj dragocenih prijateljih, ki so mu ponudili začasno prebivališče. Star je 32 let in je razgledan človek, po poklicu je informatik, dobro govori angleško, saj je bil nekaj časa v ZDA na študentski izmenjavi. Zato ve, kako različen je lahko način življenja na enem ali drugem delu sveta. »Vem, kaj je svoboda, in vem, kaj je avtokracija,« poudari.
Je zelo umirjen sogovornik, ki spremlja svetovne medije ter analitično in kritično obravnava dogodke. V živo je spremljal transformacijo ukrajinske družbe v preteklih letih, ki je iz represivne postala bolj evropska, tako kot tudi ukrajinska vojska in policija. Doma je iz Donecka, torej mesta, ki je že več let pod rusko okupacijo. Zato lahko podrobno pojasni politično situacijo v regijah Lugansk in Doneck, kjer je ruska stran stopnjevala pritisk že od razpada nekdanje države leta 1991. Napeto je bilo med majdanskimi protesti, še bolj zapleteno je postalo v zadnjih letih. Prav tako dobro pozna razmere v Rusiji, omejenost informacij in manipulacijo z javnim mnenjem, pa tudi pogled na svet, zaradi katerega so ljudje prepričani, da so Rusi najmočnejša vojaška sila na svetu, da so tako rekoč izbrani narod, mnogi so tudi obsedeni z rusko imperialistično nostalgijo.
Še preden se začne Aleksejeva pripoved o aktualnih dogodkih, je treba omeniti nekaj dogodkov iz bližnje preteklosti.
Eden od razlogov za napad
Leta 2013 je takratni ukrajinski predsednik Janukovič zavrnil podpis ukrajinsko-evropskega pridružitvenega sporazuma. Takrat so se v Kijevu začeli veliki protesti na trgu Majdan, policija je obračunala z neoboroženimi študenti in protestniki. Na znanem trgu z visokim obeliskom v središču Kijeva, ki ga tudi v tem času pogosto vidimo na posnetkih, je umrlo več kot sto civilistov. Janukovič je bil odstavljen, in ko je Ukrajina pozneje podpisala sporazum, to Rusiji ni ustrezalo. Eden od razlogov za sedanji vojaški napad so prav takratni dogodki.
»Rodil sem se v Donecku in tam živel do konca študija, nato sem se poleti 2014 preselil v Kijev. Želel sem biti med protestniki. To je bilo obdobje, ko je bila naša regija na robu vojne, primanjkovalo je vsega, zato so Doneck zapustili tudi drugi moji prijatelji, saj so upravo prevzeli prorusko usmerjeni politiki.
Prebivalci, predvsem mlajši, so se razselili na vse strani, od večjih ruskih mest do zahodnih držav. Nekateri so odšli v Izrael, predvsem judovski prebivalci, ki jih je v Ukrajini veliko. Zadnjih osem let sem živel v Kijevu in podjetje, v katerem sem delal, je imelo veliko poslovnih stikov z Rusijo. Kot komercialist sem tja večkrat potoval službeno, zadnjič tudi februarja letos.«
Nisem mogel verjeti, kar sem slišal
»V zraku je bilo vsekakor čutiti napetost in predvidevanje, da bodo Rusi napadli Ukrajino. Takšnih informacij je bilo veliko, zahodne obveščevalne službe so na to opozarjale. Spominjam se, da so njihovi viri napovedali napad v januarju ali februarju. A temu nihče ni verjel. Poleg tega so celo ruski politiki na mednarodnih konferencah, na primer zunanji minister Lavrov, zanikali takšne napovedi in utemeljevali kopičenje orožja na meji z Ukrajino le kot vojaške vaje. Takrat so tam že namestili več kot 150 tisoč vojakov. Rožljanje z orožjem je zvenelo kot pretiravanje ali razkazovanje moči.
Še pred kratkim sem delal v ukrajinskem podjetju, ki je poslovalo tudi z Rusijo in drugimi državami. 24. februarja zjutraj sem bil na službeni poti v Rusiji, v obmejnem mestu Belgorod, kakih 40 kilometrov od ukrajinske meje oziroma 80 kilometrov od Harkova. Tam bi moral ostati dva tedna, nato pa odpotovati v druga mesta. Ko sem se zjutraj prebudil v hotelski sobi, nisem mogel verjeti, kar sem slišal v poročilih: Rusija je začela vojaško akcijo v Ukrajini. Mediji seveda niso govorili o vojni, le o pomoči pri neodvisnosti obeh regij, ki sta prosili Rusijo za vojaško pomoč. Jasno je postalo, da je bil to skrbno pripravljen načrt za zasedbo obeh regij v celoti, ne le obmejnega dela, ki je bil že prej usmerjen prorusko.«
Civilisti so zanje živi ščit
»Spremljal sem novice in skušal ugotoviti, kaj se dogaja. Bil šem šokiran in postal sem paničen. Srce mi je začelo nekontrolirano razbijati, tekal sem po sobi in začel takoj pakirati stvari za odhod. Želel sem si domov, v Kijev. Srečal sem nekaj kolegov, ki so bili v enaki situaciji kot jaz. Mirili so me, naj ne hitim, saj se bo že v nekaj dneh situacija umirila. Veliko možnosti za vrnitev domov tudi ni ostalo, meja je bila zaprta, povsod so bile ruske kontrole. Poleg tega bi me vsak hip lahko mobilizirali v rusko vojsko. Bil sem obupan in prestrašen.
V hotelu sem ostal še tri dni, bil sem v šoku in nisem vedel, kaj naj naredim. Situacija se je spreminjala vsako minuto. Vedel sem le, da se ne morem vrniti domov. Dobivati sem začel posnetke raketnih napadov v neposredni bližini mojega doma v Kijevu in sporočila o tem, da so v ruskih mestih aretirali veliko Ukrajincev, saj naj bi bili, kot lahko Rusi po potrebi na hitro prilagodijo svojo zakonodajo, v državi ilegalno. Slišal sem tudi za prijatelja iz Donecka, ki so ga mobilizirali v rusko vojsko. Kasneje se je družini še enkrat oglasil, zdaj o njem že teden dni nimajo novic. Zelo smo zaskrbljeni zanj. Moj dobri prijatelj je. Na enak način so mobilizirali vse moške v regiji od osemnajstega leta naprej. Civiliste uporabljajo za živi ščit. Podobne so tudi novice, da enako ravnajo v ruskih mestih s protestniki proti vojni.«
Nekaj najgroznejšega, kar se ti lahko zgodi
»Zavedal sem se, da je tudi zame nevarnost mobilizacije v rusko vojsko zelo velika. Obenem je postalo še bolj jasno, da javnost ne razume situacije, saj ima le malo informacij in tudi te so izkrivljene. Govorijo o teorijah zarote, zunanjih sovražnikih, kot so ZDA in Velika Britanija, celo najbolj absurdne teorije pridejo na vrsto.
Odločil sem se, da poskušam poiskati pot v najbližjo državo svobodnega sveta, kamor se lahko zatečem, čeprav bo zapleteno. Nameraval sem odpotovati z avtobusom, a ti niso več vozili. Zato sem se z vlakom odpravil v mesto, ki je najbližje gruzijski meji. Od tam sem se s taksijem odpeljal na mejni prehod.
Na ruski meji ne delajo policisti kot drugod po svetu, temveč uslužbenci ruske službe državne varnosti. Kdor ni bil v Rusiji, si to težko predstavlja. To je nekaj najgroznejšega, kar se ti lahko zgodi, saj te lahko ob najmanjšem sumu aretirajo brez razloga ali utemeljitve. Služba državne varnosti ima popolno moč nad vsem, v celotni Rusiji tudi kontrolo nad pomembnimi posli in podjetji. Ko pride na mejo nekdo z ukrajinskim potnim listom, takoj sledi zasliševanje.«
Zgodilo bi se lahko prav vse
»Poslali so me iz vrste v posebno sobo, ker naj bi uradnik želel govoriti z mano. Bilo je napeto, saj je bila soba podobna zaporu, vstop je mogoč zgolj s kodirano ključavnico. Zasliševanje se je začelo. V prostoru sta bila dva uslužbenca, prvi, dokaj prijazen, me je zasliševal, drugi, agresivnega obnašanja in videza, pa je korakal po prostoru in me opazoval. Bil sem v popolnem stresu, komaj sem govoril, tresel sem se od strahu. Razumel sem, da se lahko zgodi vse. Želeli so vse podatke o meni, od družine do osebnih stvari. Pojasnil sem jim tudi, da grem v Gruzijo poslovno, saj me je tja povabilo njihovo podjetje. Omenil sem jim pismo z vabilom, a jim ga nisem pokazal. Pozneje sem povedal še, da tudi nimam druge poti domov, saj je meja zaprta. Nato so me začeli spraševati o mojem mnenju glede ruske zunanje politike. Začel sem jim razlagati svojo situacijo, a me je uradnik prekinil in ostro dejal, naj povem le to, ali jo podpiram ali ne. Seveda jo podpiram, sem dejal, kot da bi se oprijel rešilne bilke. Nato so me preselili v drugo čakalnico, polno zaporniških simbolov, ki so v Rusiji dobro znani in povezani z rusko zaporniško subkulturo ter jih lahko vidiš povsod. So dokaz nekakšne kolektivne norosti, a to je že druga zgodba.«
Moje telo se je nekontrolirano treslo
»Poskušal sem poslati nekaj sporočil svojim domačim in znancem, da sem na meji in da so mi vzeli potni list, vendar sem ugotovil, da moj telefon ne deluje več in da je kartica SIM izključena. Prepričan sem bil, da me bodo aretirali in da me čaka mobilizacija. Bil sem obupan in prestrašen, moje telo se je nekontrolirano treslo. Srce mi je razbijalo. Hodil sem po prostoru in uslužbenec, ki me je opazoval prej, je še naprej gledal moje reakcije. Mislil sem, da je prišel konec. Tisti trenutki so bili najbolj stresni v mojem življenju. Minute so se neskončno vlekle. Čez nekaj časa je vstopil prejšnji zasliševalec in mi zagotovil, da bo vse v redu. Ni mi želel pojasniti, zakaj moj telefon ne deluje. Čakal sem že vsaj kako uro. Verjetno je bil ta čas namenjen psihološkemu pritisku. Poleg mene je bilo v čakalnici še nekaj oseb, večinoma iz drugih držav, nekdanjih sovjetskih republik. Nato so me poklicali še v pisarno k drugemu višjemu uradniku. Vprašal me je, zakaj sem prišel v Rusijo. Povedal sem mu, da poslovno, ter pojasnil, da imam starše v Donecku in dekle v Kijevu. Hotel se je prepričati, da nisem vojaška oseba. Zanimalo ga je še, kako ocenjujem dogodke v Ukrajini iz leta 2014. Povedal sem mu različico, ki jo je želel slišati, torej tisto, ki jo širi ruska uradna propaganda. Bil je zadovoljen, omenil je le, da bodo preverili moje podatke v bazi. Vse skupaj je trajalo približno tri ure in pol. Nato so mi vrnili potni list in lahko sem vstopil v Gruzijo.«
Iz pekla v nebesa
»Ko sem prestopil mejo, je bilo, kot da bi iz pekla prišel v nebesa. Pogovor z gruzijskim uradnikom je bil po vsebini podoben, a je trajal le minutko. Vprašal me je, ali bežim pred vojno, kar sem potrdil. Povedal sem svojo zgodbo, nato pa so me le opozorili, da moram čimprej narediti PCR-test. Z avtobusom sem se odpeljal v Tbilisi. Vstopil sem v enega od lokalov blizu postaje, sprejeli so me zelo prijazno in mi ponudili vse gostoljubje. Obravnavali so me kot svojega človeka, verjetno zato, ker tudi sami poznajo vojne razmere v Abhaziji, od koder so prišli v mesto. Tam sem ostal štiri dni, v tem času pa proučil možnosti za odhod v Turčijo. Novi prijatelji so mi pomagali kupiti vozovnico, naslednji dan sem z letalom odpotoval v Istanbul, od dan za tem pa naprej v Ljubljano in tu zaprosil za mednarodno zaščito.
Zakaj ravno Ljubljana? Nikjer drugje v Evropi nisem poznal nikogar, v Ljubljani pa sem poznal nekaj ljudi, s katerimi sem prej sodeloval. Upal sem na njihovo posebno pomoč, zato sem se tako odločil.«
Resničnost presega vso domišljijo
Kaj se bo zgodilo v prihodnje, ni mogoče napovedati, pravi Aleksej. Ima to srečo, da še vedno ostaja v stiku z dekletom, ki je v Kijevu, ter s starši v Donecku. Slišijo se večkrat na dan.
Kaj pravi dekle v Kijevu? Veliko ljudi je mesto zapustilo, kar je sprva nameravala tudi sama, a je potovanje postalo prenevarno. Zdaj pomaga branilcem mesta in sodeluje z domačini. Med pogovorom po telefonu se tudi ves čas v ozadju slišijo detonacije, veliko časa mora preživeti v zaklonišču. Vsi, ki so ostali v mestu, se bojijo za življenje, čeprav se je to že spremenilo v pravi pekel. Na stopnišču bloka, kjer živi, je ostala edina prebivalka v vseh devetih nadstropjih s po štirimi stanovanji. Trenutno predano skrbi za skupnost in trdi, da ne bodo ubranili mesta, če bodo vsi odšli. Iz Kijeva zdaj vodi le ena varnejša pot, a tudi ta z veliko tveganji, zato se za pot v Slovenijo ni odločila, kot je sprva nameravala.
Za konec Aleksej pove, da so se Rusi, ki imajo sicer izjemno močno in opremljeno vojsko, ušteli vsaj v eni stvari: niso računali na tako močan odpor Ukrajincev. Poleg tega je očitno, da so ruski vojaki brez prave motivacije za bojevanje. Negotovost je velika zaradi jedrskega orožja. Boji se, da je rusko vodstvo izgubilo stik z resničnostjo, da ne bo pristajalo na kompromise in lahko uporabi tudi jedrsko orožje. To je realna nevarnost, pravi resno. Na ta način bi lahko umrlo še veliko več ljudi, na milijone. Kot se je izkazalo že ob začetku te vojne, resničnost presega vso domišljijo in predvidevanja.
