Da je novi zakon o varovanju okolja (ZVO-2), s katerim minister Andrej Vizjak ob izdatni pomoči Senka Pličaniča »tere jajca« »smetarski mafiji«, kot je sam zaničljivo poimenoval nasprotnike njegovega šlampastega, z nikomer usklajenega zakonskega predloga, slab, dokazuje predvsem dejstvo totalne monopolizacije, ki bi ji Vizjak rad podredil celotni trg z odpadno embalažo. Krožno gospodarstvo, ki ga, ko govori o ZVO-2, omenja Vizjak, se znotraj monopoliziranega trga nikakor ne more tako razvijati in razviti, kot se to lahko prek odprtega, konkurenčnega poslovnega okolja.
NEUTEMELJENO STALIŠČE Stališče ministrstva za okolje o tem, da je proizvajalčeva razširjena dejavnost neprofitna dejavnost, ki na trg znotraj Evropske unije naj ne bi vplivala, je po prepričanju odvetnika Brezavščka neutemeljeno: »Takšno stališče je neutemeljeno zato, ker je to do zdaj bila neprofitna dejavnost. In isti zakon je tisti, ki dejavnost spreminja v nepridobitno, in to kljub temu, da bo to isto nalogo še naprej opravljal subjekt zasebnega prava«.
Minister Andrej Vizjak se ne zmeni za pravna opozorila
Pa minister ni prisluhnil le stroki in družbam, ki se vrsto let oz. zelo dolgo ukvarjajo z odpadno embalažo. Tudi opozorilom nekaterih odvetnikov, naj zakon predhodno vendarle notificira pri evropski komisiji, ki to zahteva, Vizjak ni prisluhnil.
Na opozorilo našega časopisa, v katerem smo ministra vnovič in še enkrat jasno opozorili na potrebe notifikacije, katere manko lahko, pozneje, zakon uniči oz. ga celo okarakterizira kot neuporabnega, so se na ministrstvu za okolje in prostor vendarle odzvali. V posebni izjavi za javnost so zapisali, med drugim, da ZVO-2 nima lastnosti tehničnega predpisa, pač pa »predstavlja le prenos zahtev iz Direktive o odpadkih, obveznost notifikacije pa se ne nanaša na predpise, s katerimi se določbe evropskih direktiv prenašajo«. Dodali so še, da se po njihovo »določbe glede notifikacije ne uporabljajo za tiste zakone in predpise, s katerimi države članice postopajo skladno z zavezujočimi akti Evropske unije, katerih posledica je sprejetje tehničnih specifikacij ali pravil o storitvah«.
Ujeli so se v lastno zanko
Je pa zanimivo, da na ministrstvu za okolje in prostor, kljub temu da v ZVO-2 ne vidijo momenta tehničnega predpisa, priznavajo, da je namen notifikacije »vzpostavitev neoviranega in pravilnega delovanja notranjega trga proizvodov in storitev, ki se izvajajo s profitnim namenom in s katerimi bi se lahko na neprimeren način poseglo v skupni evropski trg – postopek notifikacije pa zagotavlja odpravo in uravnavo neprimernih posegov v skupni evropski trg«.
»Seveda, to je to,« pravi ljubljanski odvetnik Andrej Brezavšček, ki prav tako zaman opozarja na manko obvezne zakonske notifikacije. Trdi, da v danem primeru »ne gre za t. i. čisti prenos, še posebej glede proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), ki jo uvaja zakon, ne. V zvezi z evropsko direktivo 94/62/ES o odpadni embalaži, ki jo prenaša tudi predlog novega okoljskega zakona, 16. člen določa, da je Evropsko komisijo treba obvestiti o vseh osnutkih ukrepov, ki jih nameravajo sprejeti v okviru te direktive«.
Namen ureditve sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti ni komercialno trženje proizvodov in storitev ter tudi ne poslovanje organizacije z namenom pridobivanja dobička, pojasnjujejo na ministrstvu za okolje in prostor: »Namen ureditve sistema je doseganje okoljskih ciljev glede recikliranja odpadkov z uravnavanjem stroškov in prihodkov na način, da bo delovanje organizacije neprofitno oziroma nepridobitno, zato ne bo šlo za poseganje v skupni evropski trg«.
Odvetnik Brezavšček ob tem meni, da ne sme biti nobenega, niti najmanjšega dvoma v to, da ZVO-2 »v naš pravni red prenaša tudi evropsko direktivo 94/62/ES, saj se zakon nanjo izrecno sklicuje v 3. točki drugega odstavka 1. člena. Ena od najpomembnejših ukrepov na področju odpadne embalaže pa je de facto prav zakonska ureditev sistema proizvajalčeve razširjene dejavnosti, ki je tudi na podlagi direktive 94/62/ES eno izmed pomembnih orodij v boju proti škodljivim vplivom pretirane količine odpadne embalaže na okolje in zdravje ljudi«.
Pridobitna dejavnost se spreminja v nepridobitno
Stališče Vizjakovega ministrstva o tem, da je proizvajalčeva razširjena dejavnost neprofitna dejavnost, ki na trg znotraj Evropske unije naj ne bi vplivala, je po Brezavščkovem prepričanju neutemeljeno: »Takšno stališče je neutemeljeno zato, ker je to do zdaj bila neprofitna dejavnost. In isti zakon je tisti, ki dejavnost spreminja v nepridobitno, in to kljub temu, da bo to isto nalogo še naprej opravljal subjekt zasebnega prava«.
