Digitalni mediji motijo razmišljanje, nižajo IQ, rušijo kreativnost in povzročajo frustracije.
Njegovo zadnje delo Epidemija pametnih telefonov, ki ga je izdala Mladinska knjiga, pa prinaša pravzaprav srhljive informacije, ki jih je v predavanju strnil z najnovejšimi izsledki raziskav, ki dokazujejo, kako strašen vpliv ima uporaba pametnih telefonov in druge tehnologije na psiho ter telo.
Slaba drža, prevelika teža, diabetes, hipertenzija, kratkovidnost (in posledično celo slepota!), motnje spanja, stres in nevarno vedenje (prometne nesreče …) so vplivi na telo. Raziskave so celo pokazale, da so v državah, kjer imajo v šolstvu več računalniške opreme, slabši rezultati znanja, saj uporaba tehnologije povzroča padec pozornosti, slabše učenje, več demence … Za družbo so nevarne tudi posledice, kot so manj empatije, zaupanja in solidarnosti, pa povečanje osamljenosti, radikalizacija družbe, manj zasebnosti in ne nazadnje manj resnice, saj se lažne novice, ki so običajno zanimivejše od resničnih, veliko hitreje širijo po spletu. Po tem izjemnem enournem predavanju, ki smo ga poslušali odprtih ust, je Spitzer najprej dolgo podpisoval svoje knjige, nato pa smo dobili priložnost za klepet s tem izjemnim strokovnjakom, ki očara tudi s svojo karizmo in mirnostjo.
Ali lahko poveste karkoli spodbudnega o najnovejših raziskavah digitalnih medijev? Po vašem predavanju sem namreč deprimirana …
Pozitivno je predvsem to, da vedno več ljudi priznava ta problem, kar sem upal že pred desetimi leti, vendar se dolgo ni nič premaknilo. Vso koronaepidemije so morali ljudje uporabljati digitalne medije in so se jih naveličali. Lahko rečemo, da je pri tem problemu korona celo pomagala. Čeprav se je število uporabnikov povečalo, so nekateri vendarle spoznali, da vse ne more biti digitalno, da je to lahko dolgočasno in koliko več koncentracije je potrebno na sestanku po spletu, kot če sestankuješ fizično, v živo. Ljudje so spoznali omejitve digitalnih tehnologij tako pri učenju kot komunikaciji.
Na drugi strani pa so se nekateri navadili samote in je zanje komunikacija v živo izziv.
Ne, ljudje se ne morejo navaditi samote! Vodim bolnišnico in v času epidemije sem poslal na delo od doma vse znanstvenike, katerih prisotnost ni bila nujna. Počasi so vsi prišli nazaj na delovno mesto, ker preprosto niso zmogli delati od doma. Doma so imeli tudi otroke, kar jim je še otežilo delo.
Z vprašanjem, ali so raziskave pokazale tudi kaj pozitivnega, sem mislila predvsem na to, ali ste morda zaznali, da so se možgani otrok kaj prilagodili na nove tehnologije. Otroci so se namreč vedno dobro prilagajali spremembam.
Otroci se hitro prilagajajo novim tehnologijam, to je res. Težava je, da se pri tem naučijo manj, kar pa dolgoročno samo škoduje. Večkrat poslušamo, da »outsorsajo« določene informacije, kar naj bi bilo dobro, saj naj bi tako ostal prostor v možganih za druge stvari, vendar je to popolna neumnost! Možgani niso računalniki, saj ne procesirajo in nimajo omejenega spomina. V naših možganih je stotine bilijonov nevronov, vsak ima deset tisoč povezav, kar pomeni na bilijone in bilijone povezav. Naši možgani lahko postanejo močnejši ali šibkejši – odvisno od tega, kaj delamo. Vsaka misel, zaznavanje, želja ali ideja spremeni »hardware« v naših možganih – to je največje odkritje v zadnjih sto letih na področju nevroznanosti. Naši možgani se torej neprestano spreminjajo z uporabo. Ko se učimo enega tujega jezika, možgani trenirajo, z učenjem drugega in tretjega tujega jezika možgani trenirajo še bolj, zato je učenje vsakega nadaljnjega tujega jezika še toliko lažje. Enako je tudi z učenjem inštrumentov, uporabo orodja … Več ko vemo, lažje se učimo. Naši računalniki imajo določeno kapaciteto spomina, pri naših možganih pa je ravno nasprotno – več ko se naučimo, več lahko spravimo vanje! Če se naučimo petdeset jezikov, se bomo enainpetdesetega naučili že v šestih do osmih tednih. Če se nekaj naučimo kot otroci, to ne pomeni, da bodo naši možgani kmalu polni, ampak da se bomo pozneje toliko hitreje vsega naučili. Vse, kar se v mladosti naučimo, nam bo pomagalo pri kasnejšem hitrem učenju in nasprotno. Ljudje ves čas govorijo o učenju na dolgi rok (life long learning) in so prepričani, da je bolje, če se nekaterih stvari naučijo, ko bodo starejši. Če človek ne usvoji določenih znanj v mladosti, ima mnogo manj možnosti, da se jih bo naučil pozneje.
Prebrala sem kup biografij in ugotovila, da so praktično vsi uspešni ljudje v mladosti veliko brali. Danes pa mladi več gledajo, kot berejo. To gotovo ni enako, saj pri branju uporabljamo več možganov kot pri gledanju.
Pametnejši ljudje so vedno brali knjige in jih berejo še danes, čeprav so jih morda nadomestili z e-knjigami. Branje bo še imelo velik pomen, zato je tehnika branja zelo pomembna in jo je treba tako predstaviti tudi otrokom. Uporabe računalnika jih ni treba učiti, saj se tega tako ali tako naučijo celo dvoletni otroci, za branje pa potrebujejo malo več pomoči. Knjig ne more nadomestiti noben film ali televizija, saj pri branju sami ustvarjamo izkušnjo z našo domišljijo. Branje je zares pomembno, še posebej za otroke.
Koronavirus je zaustavil ves svet. Kako da ta isti svet ne naredi nič glede pametnih telefonov in drugih tehnologij, ki so lahko prav tako nevarne? Kako si to razlagate?
Kitajska in Južna Koreja sta že spoznali, da pametni telefoni povzročajo škodo, zato so omejili njihovo uporabo pri otrocih. Le kapitalistični Zahod ima tako oprane možgane, da še ni naredil nič v tej smeri. Mislim, da se bo tudi to spremenilo, ker se mora spremeniti!
Česa se bolj bojite – covida ali pametnega telefona?
Zelo dobro vprašanje. Mislim, da bodo dolgoročno več škode povzročili pametni telefoni. Enako vprašanje sem dobil nedavno po elektronski pošti, zato sem pregledal številke – trenutno je okuženih približno 230 milijonov ljudi, zaradi covida je umrlo malo več kot štiri milijone ljudi. Neaktivnost povzroča več kot pet milijonov smrti na leto, za neaktivnost pa so krivi tudi digitalni mediji, predvsem pametni telefoni. Vse torej kaže na to, da bi dvig aktivnosti populacije za deset odstotkov zmanjšal smrtnost za pol milijona ljudi na leto! Te smrti so posledica čezmerne telesne teže, nespečnosti, depresije… Če seštejemo vse to, so pametni telefoni hujši od covida.
Na predavanju ste pokazali sliko možganov odvisnika od kokaina in sliko možganov digitalnega odvisnika. Fascinantno je, kako zelo podobno je delovanje možganov, pa čeprav gre v prvem primeru za odvisnost od snovi, v drugem pa od tehnologije!
Ja, v obeh primerih se vklopi isti center v možganih. Ljudje so prepričani, da digitalna odvisnost ni primerljiva z odvisnostjo od alkohola ali drog, saj je to »le« način obnašanja. Do tega, da je tudi to odvisnost – torej odvisnost obnašanja – smo prišli prav zaradi nevroznanosti. Prva taka prepoznana odvisnost je bila odvisnost od iger na srečo, zdaj pa imamo odvisnost od tehnologij. Prav zato je toliko študij o odvisnosti od Facebooka, pametnih telefonov, interneta, računalniških igric … Svetovna zdravstvena organizacija je priznala te nove bolezni, kar pomeni, da mora tudi nameniti sredstva za zdravljenje tovrstnih odvisnikov. Priznanje nove bolezni je torej velik korak, zato tega ne moremo jemati zlahka. Odvisnosti brez prisotnosti substanc so torej: odvisnost od iger na srečo, odvisnost od računalniških igric – t. i. gameing, odvisnost od interneta in Facebooka. Pametni telefoni so v večjem obsegu prisotni šele dobro desetletje, in ker je potreben čas, da se bolezni prepoznajo in priznajo, je to še en dokaz, za kako hudo nevarnost gre. Digitalni mediji torej motijo razmišljanje, znižujejo IQ, rušijo kreativnost in povzročajo frustracije.
In če vemo, da je digitalni lobi (Amazon, Google, Facebook, Apple, Samsung …) neprimerno močnejši od tobačnega, ki je desetletja prikrival škodljive učinke kajenja, je torej še pomembneje, da se zavedamo nevarnosti novih tehnologij.
Tobačni lobi nas je petdeset let prepričeval, da sprejemamo napačne odločitve, s tem pa povečeval trpljenje številnih ljudi. Enako se dogaja sedaj, vendar mnogo širše, saj pametne mobilne telefone uporablja že polovica svetovnega prebivalstva. Ljudje trpijo za kratkovidnostjo, neaktivnostjo, sladkorno boleznijo, visokim tlakom in še marsičim. Tudi za igranje igric (gameing) že predlagajo določena sredstva, ki spreminjajo način razmišljanja. Povečuje se tudi število spolno prenosljivih bolezni, ker preko različnih aplikacij prihaja do hitrih zmenkov. Pametni telefoni so nadomestili alkohol kot glavni vzrok prometnih nesreč. Na nemških avtocestah so včasih opozarjali, da ne smeš piti in voziti, danes pa opozarjajo, da ne smeš tipkati po telefonu, medtem ko voziš. Nevarnosti so torej zelo različne!
Ne smeva pa pozabiti tudi radikalizacije stališč, ki že zdaj vnaša trenja v družbo; zdi se, da bodo ljudje zdaj zdaj z grobih besed prešli na kaj drugega … Pri tem ima ogromen vpliv Youtube, o katerem pravite, da izbira vse radikalnejše različice tega, kar nas zanima, kajne?
Ogled Youtuba se je med pandemijo povečal, s tem pa se je za kar 50 odstotkov povečala tudi radikalizacija ljudi, ki ga uporabljajo.
Ali se vam zdi, da bi morale digitalne platforme kaj spremeniti glede tega?
Na Youtubu so že opazili spremembe in radikalizacijo, vendar tega ne želijo spremeniti, ker jim to prinaša denar. Zato mora odgovorno ravnati družba. Ljudje od nekdaj vedo, kaj je zanje dobro in kaj ne, včasih le traja malo dlje, da to spoznajo. Ljudje bodo postali pametnejši in bodo ravnali drugače. Glede tega sem optimist.
Ljudje beremo isto besedilo, vendar ga lahko razumemo popolnoma drugače. Kako torej delujejo naši možgani?
Ljudje so od nekdaj sedeli ob ognju in se pogovarjali, prepirali, ob tem pa iskali tudi neki konsenz. Ljudje smo bolj usmerjeni h konsenzom kot pa k tekmovalnosti. Majhna plemena delujejo na tak način. Dokler ljudje živijo v normalnem okolju, so nagnjeni h konsenzom, sedaj pa nas podžigajo s tekmovalnostjo. Ker smo veliko bolj radikalizirani, pa veliko težje dosežemo konsenz.
Torej je največja težava sodobna tehnologija? Tudi politiki so vedno bolj drzni in radikalni …
Politiki so bili vedno enaki. Težava z mediji in politiki je, da jih mediji uničijo, če politiki govorijo proti njim. Ne boste našli politikov, ki bi govorili proti medijem, saj to pomeni njihovo politično smrt. Govoril sem z levimi in desnimi politiki za zaprtimi vrati in vsi so povedali, da lahko zaključijo svojo kariero, če bi se strinjali z menoj …
To je žalostno.
Tako deluje politika. Ko sem objavil knjigo Digitalna demenca, res nisem dobro spal, saj sem dobival celo grožnje s smrtjo in sem potreboval varovanje.
V kakšnem svetu živimo, če celo znanstvenikom grozijo s smrtjo?
Lahko vam povem, da je v zadnjem času bolje in mi ob izidu zadnje knjige ni nihče grozil. Zdi se mi, da so ljudje začeli spoznavati, da je čas za spremembe in odgovornejše ravnanje. Sem večji optimist, kot sem bil pred desetimi leti!
---
Čaka nas epidemija slepote!
Morda najbolj šokanten poudarek Spitzerjevega predavanja je, da nas čaka prava epidemija slepote – predvsem zato, ker otroci pretirano uporabljajo telefone, ki so zanje še toliko bolj škodljivi, saj se jim organi, tudi oči, še razvijajo. »Če gledate v svoj telefon nekaj ur na dan, boste s časom postali kratkovidni. Trenutno je na svetu več kot milijarda kratkovidnih ljudi, leta 2050 pa naj bi imela že polovica oziroma 4,5 milijarde ljudi težave z vidom. Deset odstotkov jih bo oslepelo, kar je res ogromna številka. To je eden od razlogov, da je Kitajska prepovedala mobitele v šolah. Poleg tega želijo preprečiti odvisnost od pametnih telefonov in neaktivnost, ki jo prinese pretirana uporaba,« pravi Spitzer, ki svojim otrokom do 15. leta sploh ne bi dovolil imeti telefona. »Niti pol ure!« je še poudaril in dodal: »Nekoč so otrokom dali za uspavanje tudi malo alkohola. Danes vemo, da to ni v redu in jim ga sploh ne dovolimo. Enako velja za telefone! Če date osemletniku telefon, je to tako, kot da ste mu dali drogo.«
Nikar šole po žici!
»Kar se tiče izobraževanja, so digitalne naprave samo motnja, saj manjšajo koncentracijo, tako da so rezultati učenja veliko slabši, ne boljši. O tem se piše zelo malo, saj to preprečuje močan lobi,« pravi Spitzer, mi pa smo se o tem, da učenje na daljavo ni boljše kot v živo, lahko prepričali med zaprtjem šol. »Ni naključje, da so prav visoko digitalizirane države, kot je Južna Koreja, med prvimi spoznale, da morajo omejiti uporabo tehnologije med mladimi, zato imajo tam že kup programov in projektov, da bi otroke in najstnike čim bolj oddaljili od tehnologije,« je še povedal.
Facebook povzroča depresijo
»Tisti, ki so na Facebooku več kot tri ure na dan, so v dvakrat večji nevarnosti, da bodo zboleli za depresijo. Neodvisna raziskava v ZDA in Veliki Britaniji je pokazala, da prevelika prisotnost na družbenih medijih povečuje nevarnost za samomor. V Ameriki je število mladih žensk, ki se ubijejo, v zadnjih letih dramatično zraslo. Je to človekova pravica? Ali moramo zaradi človekovih pravic pustiti vsakomur vse brez nadzora, tudi če se vidi, da so posledice za ljudi, še posebej otroke, slabe in dolgotrajne?« se sprašuje znanstvenik.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
