Svet se bo začel spet normalno vrteti, ko bo dovolj ljudi cepljenih proti koronavirusu, nam obljubljajo, šele takrat se bo življenje počasi, počaaaasi začelo vračati v stare tirnice. In to vsekakor še ne bo čisto takoj in tudi ne kmalu – ocenjujejo, da bo dotlej, ko bomo našli rešitve in odgovore na logistične probleme pri cepljenju, tiste, ki jih slutimo, in tiste, ki jih še ne, po najbolj optimističnem scenariju minilo vsaj od 12 do 18 mesecev. Morda tudi dve leti. Morda celo več.
Ne glede na to, katera od okrog dvesto cepiv, ki jih razvijajo, bodo prva, najboljša ali najcenejša, pri vseh bo treba rešiti nekaj problemov, s katerimi se človeštvo, vseh nas 7,8 milijarde, v takem obsegu ni še nikoli spopadlo.
Zakaj tako hitro
Cepivo proti koronavirusu so razvili precej hitreje kot druga cepiva, vendar to ne pomeni, da so zaradi naglice preskakovali nujne korake in da je cepivo manj varno. Za to, da smo sorazmerno hitro prišli do cepiva, so trije glavni razlogi, prvič, razvoj cepiva je bil prednostna naloga praktično vseh vlad na svetu, zato niso varčevale s pomočjo. Drugič, zbiranje denarja za razvoj cepiva lahko poteka več let, tokrat pa so se milijarde hitro natekle. Tretjič, nove tehnologije, ki so jih razvijali že pred covidom, so pospešile razvoj cepiva.
Pomembno je vedeti tudi to, da se preverjanje cepiva ne ustavi takrat, ko mu regulator podeli dovoljenje, cepivo še naprej nadzorujejo in preverjajo, ali je morda povzročilo stranske učinke in dolgoročne posledice.
1. Prepričati ljudi, da se cepijo
Pridobiti je treba zaupanje javnosti in ljudi prepričati, naj se cepijo, kajti cepivo, ki neuporabljeno leži v hladilniku, nikomur ne koristi. Da to ne bo lahka naloga, je pa tudi že jasno – ljudje so zmedeni, na spletu berejo kup nasprotujočih si informacij in ne vedo, kaj verjeti in komu zaupati. Neka britanska raziskava je pokazala, da se ima od 4000 vprašanih 54 odstotkov trden namen cepiti – a ko so jim pokazali nekatere lažne ali netočne trditve s spleta, je številka padla za šest odstotkov. Druga, še obsežnejša anketa, ki je zajela 18.000 ljudi v različnih državah, je pokazala, da se približno četrtina od njih noče cepiti. V posameznih državah, v Rusiji, Poljski, Madžarski in Franciji, je proticepilcev več kot 40 odstotkov.
2. Kako zagotoviti, da bo cepivo na hladnem
Večina cepiv zahteva temperature od 2 do 8 0C, Pfizerjevo in BioNTechovo, ki je v Britaniji prvo pridobilo dovoljenje za uporabo, pa mora biti shranjeno na –70 stopinjah. Hladilnikov, ki so sposobni tako nizkih temperatur, večina zdravstvenih ustanov nima, celo v najrazvitejših državah ne. Pred še posebej visoko oviro so nerazvite države, ki nimajo zagotovljene zanesljive električne oskrbe. Ocenjujejo, da v nekaterih delih Afrike le 28 odstotkov zdravstvenih ustanov premore zanesljiv vir elektrike, da se torej lahko zanesejo, da hladilnik, v katerem je cepivo, ne bo nenadoma ostal brez električnega toka. Probleme rešujejo s termalnimi škatlami, napolnjenimi s suhim ledom, pa s hladilniki s solarnimi paneli, ampak tudi to niso nujno zanesljive rešitve – zdravstveni delavci, ki so sodelovali pri cepljenju proti eboli, se še spominjajo, kako hude probleme so imeli, ko so vozili cepivo v tako oddaljene, nepristopne kraje, da se je led stopil in je bilo cepivo neuporabno.
Pfizer pravi, da lahko njihovo cepivo zadnjih nekaj dni preživi tudi v navadnem hladilniku. Cepivo Moderne, ki še nima dovoljenja regulatorja, zdrži v navadnem hladilniku 30 dni. Vendar pa so specialisti za logistiko izračunali, da tudi če bi imeli cepivo na temperaturi od 1,6 do 7,7 0C, 30 odstotkov svetovnega prebivalstva ne bi imelo dostopa do njega zaradi pomanjkljive hladne verige (sistem ravnanja, hranjenja in prevoza od proizvajalca do uporabnika) cepiva.
3. Treba je izobraziti kader
Cepiti ne more kdorkoli, pa čeprav ima zdravstveno izobrazbo. Niso vsa cepiva enako zahtevna, ne zahtevajo vsa enako izvežbanih ljudi, zato je treba pravočasno izobraziti ljudi, da bodo znali pravilno ravnati s cepivom, treba ga je, na primer, znati vzeti iz superledenih hladilnikov, nekatera cepiva je treba pred uporabo zmešati ...
4. Dostop ljudi do zdravstvenih ustanov
V odročnih krajih traja več ur, lahko tudi ves dan, da pridejo ljudje do zdravstvene ustanove, kjer jih bodo cepili. To so praviloma revni ljudje, ki živijo iz rok v usta, če porabijo dan ali celo dva za pot na cepljenje in nazaj, pomeni, da tisti dan ali dva ne bodo delali, zato oni in njihovi otroci tisti dan ne bodo imeli kaj jesti. In jih najbrž ne bo malo, ki bodo med cepljenjem in zaslužkom raje izbrali zaslužek.
V mestih pa se bojijo prevelikega navala, znan je egiptovski primer, kjer so se ljudje, ki so se prišli cepit, tako gnetili, da so domov prinesli kup drugih nevarnih bolezni. Treba je torej najti način, najverjetneje poziv z naročilom ob točno določeni uri, ko naj se človek pride cepit.
Ne, cepivo ne spremeni vašega genskega zapisa
V različnih cepivih so različne stvari, vendar ni nobenega dokaza, da je katera od njih v tako majhnih količinah škodljiva. Cepiva Pfizerja in Moderne vsebujejo delčke genetskega zapisa (cepiva mRNA), vendar to ne pomeni, da bodo spreminjala vaše celice. Od cepiva ne boste dobili bolezni, cepivo le nauči vaš imunski sistem, da prepozna infekcijo in se bori proti njej. Nekateri imajo blage simptome, na primer bolečine v mišicah ali povišano temperaturo, toda to ni bolezen, temveč le odziv telesa na cepivo. Alergijske reakcije so redke, sestavine za vsa odobrena cepiva morajo biti navedene.
5. Kdo bo plačal?
V razvitem svetu najpogosteje kar država, v celoti ali vsaj deloma. Evropska unija je zagotovila dovolj cepiva za vse svoje članice. Pri nas bo cepljenje povsem brezplačno, vse stroške je nase prevzela država.
Revnim državam, ki cepiva ne morejo plačati, bo na pomoč priskočila iniciativa Covax, to je nekakšna koalicija držav in neprofitnih organizacij, ki so doslej zbrale že dve milijardi dolarjev za pomoč revnejšim državam pri nakupu cepiva, čeprav ZDA in Rusija nista prispevali niti centa, zato pa je 500 milijonov dolarjev prišlo iz EU. Covax namerava do konca leta 2021 revnim državam priskrbeti milijardo odmerkov cepiva, vendar bo to zadostovalo le za okrog 20 odstotkov potreb.
Pfizer in BioNTech pri razvoju nista hotela sprejeti ponujene državne pomoči in sta razvoj financirala sama. Cena enega odmerka v ZDA je 19,5 dolarja (16 evrov). Ocenjujejo, da bodo letos in naslednje leto s cepivom zaslužili 15 milijard dolarjev. Po drugi strani pa sta oxfordska univerza in AstraZeneca za razvoj svojega cepiva sprejeli državno pomoč in ga prodajata po proizvodni ceni od tri do pet dolarjev (od 2,48 do 4,13 evra).
6. Kdo bo prvi na vrsti?
Dovolj cepiva, da bi cepili vse hkrati, je nemogoče proizvesti, zato mora vsaka vlada določiti vrstni red, katere skupine bodo najprej cepili. Večina držav namerava začeti z zdravstvenimi delavci in nujnimi službami, na primer policijo. Potem naj bi bili na vrsti stari in slabotni. V Indiji, kjer morajo cepiti milijardo ljudi, so o tem že veliko premišljevali, rešitve še nimajo, zato pa veliko odprtih vprašanj. Najranljivejši pomeni »ljudje, ki imajo še druge bolezni«. A katere bolezni? Ima ena bolezen prednost pred drugo? Odgovorov še nimajo, imajo pa predlog: kaj če bi namesto starih in najranljivejših najprej cepili svojo delovno silo, pravijo nekateri. S tem bi bili zaščiteni tudi stari in ranljivi.
7. Kam z odpadki?
Eno od vprašanj, s katerimi se ubadajo v Indiji, je tudi nabava brizgalk, cepiti nameravajo namreč z brizgalkami za enkratno uporabo, ki se ob uporabi zlomijo, tako brizgalke ni mogoče uporabiti večkrat, kar bi lahko povzročilo infekcijo. In tudi na to še nimajo odgovora: kam z odpadnimi brizgalkami, kam s praznimi ampulami in drugimi medicinskimi odpadki?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
