V študiji so ugotovili, da med 53 in 87 odstotkov okužb pred 8. marcem niso ugotovili, med njimi pa so potencialno bili tudi primeri z milejšimi simptomi ali brez njih.
Zato so takrat stopnjo širjenja virusa določili na 0,28. To pomeni, da je v povprečju okužena oseba okužila manj kot eno osebo, kar je takrat kazalo na bližajoči se konec epidemije. Če upoštevamo omenjene neodkrite primere pa je bila stopnja reprodukcije okužbe med zgodnjo fazo epidemije dejansko 3,54, kar je veliko več kot pri sarsu in koronavirusu bližnjevzhodnega respiratornega sindroma mers.
Avtorji so izpostavili, da te ugotovitve osvetljujejo tveganje, ki ga predstavljajo neugotovljeni primeri okužb pri spremembah strategij boja proti širjenju virusa.
Kitajska vlada je v takratnih diagnostičnih navodilih določala, da okužb brez simptomov, čeprav so jih potrdili v laboratorijskih testih, ne štejejo med potrjene primere okužbe, dokler oseba nima kliničnih simptomov.
Neupoštevanje neugotovljenih primerov okužbe in uporaba preveč enostavnega modela so morda zmanjšali dojemanje tveganja, ki ga predstavlja bolezen covid-19 in so vplivale na strategije drugih držav za preprečitev širjenja virusa.
