»Živimo na majhnem in zelo lepem tropskem otočku San Francisco Island v otočju Camotes Islands,« poroča Aleksander. »Na našem otoku je približno 60.000 prebivalcev, ki so večinoma kmetje in ribiči, zadnjih nekaj let se je pa začel pospešeno razvijati tudi turizem. Naše otočje leži blizu mnogo večjega otoka Cebu, na katerem je milijonsko mesto Cebu City z mednarodnim letališčem, nakupovalnimi centri in vsem, kar je običajno v velemestih povsod po svetu.«
Koronavirus, ukrepi, karantena
»Virus je seveda tudi na Filipinih, tako kot po vsem svetu. Po trenutnih podatkih je na Filipinih s 110 milijoni prebivalcev okuženih 5.878 ljudi, umrlo jih je 387. To so štirje na milijon prebivalcev, v nasprotju s Slovenijo z 32 umrlimi na milijon prebivalcev. Na našem otoku ni za zdaj še nihče okužen. Ukrepi za zajezitev pandemije so podobni kot povsod po svetu, kar pomeni, da smo že skoraj 30 dni v samoizolaciji. Pred enim mesecem so zaprli šole, vrtce, letalske povezave in postopoma tudi promet z javnimi prevoznimi sredstvi ter ladijski prevoz med otoki. Promet so ustavljali postopoma, ker so želeli ljudem, ki so delali v tujini, v Manili in na Cebuju, omogočiti, da se vrnejo na otok. Vsakdo, ki je prišel na otok, je moral v nadzorovano izolacijo za 15 dni. Zadnjih 14 dni omejitve še stopnjujejo, tako da gre lahko po nakupih zgolj en odrasel član družine, otroci in starejši od 65 let pa imajo popolno prepoved gibanja zunaj doma. Za vožnjo po otoku potrebuješ 'Home Quarantine Pass'. Kontrole prometa in gibanja so tudi med barangaji – to so neke vrste krajevnih skupnosti.«
Kolesarjenje, plavanje, sprehodi
»Ker sem redno spremljal novice v zvezi z virusom po svetu, sem pravočasno nakupil in organiziral vse, kar potrebujemo za življenje v tej novi realnosti, saj sem pričakoval, da bo zmanjkalo nekaterih stvari,« je pametno razmišljal Aleksander, preden je izbruhnila kriza. »Življenje tu je vsemu navkljub lepo, vsak dan zjutraj in mnogokrat pozno popoldne kolesarim ali plavam, zvečer pa grem na daljši sprehod s psom. Naša parcela je precej velika, ograjena, in ko stopimo iz hiše, imamo krasen pogled na vas pod nami, na morje in sosednji otoček Tulang Daku. Kosilo in večerjo jemo skupaj na vrtu in smo hvaležni, da smo zdravi in veseli. Ni nam hudega, tudi delamo lahko relativno normalno, saj imamo spletno podjetje, naš delavec pa dela od doma; zgolj po potrebi se občasno dobimo. Sedaj smo si vzeli čas za stvari, za katere ga prej ni bilo dovolj: samoizobraževanje, vrt, delavnico, urejanje pisarne in tudi igranje, učenje in ustvarjanje s sedemletnim sinom Markom. On je še najbolj prikrajšan, saj je bilo pri nas vedno veliko otrok iz vasi in so se igrali na vrtu ter v hiši.«
Domov za ostarele ni
»Domov za ostarele pri nas sploh ne poznajo,« omeni Aleksander. »Tu družine živijo skupaj in mlajši skrbijo za starejše. Nič nam ne manjka. Ribe kupujemo pri ribičih v vasi, na tržnici je pa še vedno dobra ponudba lignjev, hobotnic, škampov, rakov in školjk. Tržnica je dobro založena tudi s sadjem in zelenjavo, meso pa kupujemo neposredno od rejcev na otoku. Življenje pri nas je še vedno relativno sproščeno, mnogi ljudje že nosijo maske – v trgovinah so obvezne. Ljudje na otoku živijo podobno kot prej. Ribiči nemoteno lovijo ribe, kmetje obdelujejo polja in skrbijo za živino, gradnja se skoraj nemoteno nadaljuje, vaške trgovinice, ki so na vsakih 50 metrov, normalno delujejo. Transportne povezave s Cebujem so odprte – tovornjaki dovažajo na otok tako gradbeni material kot pijačo in živila.«
Turizma in obiskov ni. Kaj zdaj? Preusmeritev.
»Ustavili so se edinole turizem, restavracije in gril na tržnici. Občina še vedno deluje, s tem da nekateri delajo vsak drugi dan od doma. Obiskov skorajda nimamo, z izjemo prijatelja Romana iz sosednje vasi in župana, ki se običajno enkrat na teden oglasi zjutraj, ker delamo spletno stran otoka in občine. Zavedam se, da svet ne bo nikoli več tak, kot je bil, in da je prihodnost izjemno negotova. Zagotovo je samo to, da se ne da nič napovedati. Že pred enim mesecem mi je bilo jasno, da letos ne bo turistov in prihodkov od turizma, zato smo našo dejavnost iz 'bookinga' turistične ponudbe preusmerili na spletne strani in prodajo nepremičnin s pomočjo spleta. Namesto da bi tarnali in ves dan prebirali apokaliptične članke o virusih in mrtvih z vsega sveta, smo se vprašali: zakaj je ta situacija za nas lahko tudi dobra in kakšne priložnosti se bodo pokazale že med krizo in še posebno po njej. Ena od naših trenutnih prioritet je samoizobraževanje. Sam si lahko sedaj vzamem več časa za coaching s svetovno znanim trenerjem, ki si ga plačujem že več kot eno leto, vsak dan redno poslušam e-knjige in zvečer berem klasične knjige, ki sem jih pripeljal iz Slovenije. Tudi kakšen film pogledamo, včasih igramo tarok, enko, monopoli, pa še kar nekaj stvari se najde, ki nam polepšajo večere in nas prijetno uspavajo. Vsi izpopolnjujemo svoje znanje o spletu, optimizaciji spletnih strani, profesionalni fotografiji, snemanju filmov, letenju z droni in tehnikami virtualne resničnosti. Izjemno smo dodelali izdelavo spletnih strani za prodajo luksuznih hiš, ki omogočajo kupcem z vsega sveta ogled hiše ali parcele in celo otoka s 360-stopinjskimi panoramami,« je zadovoljen Aleksander.
Facebook je strupen
»Se pa izogibamo škodljivemu vplivu družbenih medijev, še posebej Facebooku,« je odločen. »Naravnost neverjetno je, koliko je v Sloveniji 'strokovnjakov' za pandemijo in kako lahkotno predstavljajo matematične modele različnih scenarijev razvoja sveta, potem ko so prebrali ali pogledali nekaj člankov na spletu, in sedaj 'dobronamerno' svetujejo svojim 'prijateljem', kaj vse naj še preštudirajo o virusih in cepivih, 5G (nekateri modreci so našli povezavo z virusi), globoko državo, satanistično obredno zlorabo in drugimi debilnimi teorijami zarote. Ljudje, ki ne vejo, da ne vejo, bi sedaj kar po Facebooku svetovali vladam, kaj bi bilo po njihovem pametno storiti in kakšen model bi uvedli. Bolno! Poglabljanje v te teme je bolj škodljivo kot virus,« je prepričan. »Mnogi pravijo, da je virus problem. Jaz verjamem, da virus ni problem, temveč dejstvo. Problem je pa za mnoge to, kako bodo plačali račune, kaj bodo delali, če bodo mnoge panoge propadle, in kako bodo sploh živeli, če se ne razumejo niti s člani svoje lastne družine. Sedaj je čas, da se obrnemo vase, premislimo o svojih vrednotah in ciljih ter predvsem o tem, kaj se lahko v teh časih še naučimo, da bomo lahko ponovno zaživeli v novi realnosti. Ja, treba bo preživeti in zavedati se moramo, da nihče ne bo poskrbel za nas, če ne bomo poskrbeli sami zase. In edini način za to, da poskrbiš zase in za svojo družino, je, da se vprašaš, kakšni problemi tarejo ljudi v tvoji okolici in po svetu ter kako bi lahko nekaterim pomagal te probleme rešiti in omiliti,« zaključi Aleksander in doda dobre želje za svoje rojake: »Srečno Slovenci, upam, da bomo vsaj jeseni lahko prišli na obisk, saj je res malo dežel na tem svetu, ki so lepše. Pozdrav s Filipinov!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
