Upanje! Po letih borbe s tem agresivnim rakom, ki je izbrisal kar 80 odstotkov divjih vragov, dobre novice. Znanstveniki so ugotovili, da so se ti čokati mišičasti vrečarji prilagodili. Njihov imunski sistem se je sposoben boriti proti rakavim celicam.
Dolgoročne napovedi niso več tako katastrofične kot so bile. Po oceni ekipe dr. Rodriga Hameda z Univerze v Tasmaniji obstaja 57 odstotna verjetnost, da bo obrazni tumor tasmanskih vragov povsem izginil, 22 odstotna verjetnost pa slika scenarij, po katerem bodo tasmanski vragi znali živeti s tem rakom.
Max Stammnitz z univerze v Cambridgu je za BBC razložil, da se z grizenjem med bojem za prevlado ne le prenaša rak, ampak je tudi začetek te divje bolezni. Če med celjenjem ran na obrazu pride do mutacije celic, lahko postanejo rakaste. In če se rana ne zaceli, se lahko mutirani, torej rakavi del, razraste in pride do površja kože. Ko se vragi spet spoprimejo, se z ugrizi bolezen širi. Ko se tumor razraste po obrazu in vratu ima žival še šest do 24 mesecev življenja.
Ekspresna naravna selekcija
V zadnjih petih letih pa so med najbolj ogroženimi deli populacije na jugu Tasmanije zaznali upad smrtnosti. Število vragov se sicer ni povečalo, a se ni niti zmanjšalo. Nekateri med njimi so namreč razvili tolerantnost, nekateri pa celo odpornost na okužbo. Pri prvih se je povečala življenska doba z rakom za dve leti, 23 junakov in junakinj pa je povsem premagalo raka.
Pri tasmanskih vragih so ugotovili tako genetipsko kot fenotipsko prilagoditev. "Izboljšani" vragi bodo tako svojo pridobljeno prilagoditev posredovali bodočim generacijam. Hamede je navdušen nad delovanjem ekspresne "naravne selekcije", ki se je zgodila v šestnajstih letih, v osmih generacijah tasmanskih vragov.
