»Kaj vse gre lahko v eno življenje! Nikoli si nisem mislila, da bom doživela toliko vzponov in padcev. Ženske marsikaj potrpimo, dokler ne zberemo dovolj moči, da rečemo: zdaj je pa dovolj! Tudi sama sem potrebovala veliko neprespanih noči in številne preizkušnje, da sem pred pol leta zbrala pogum in se po skoraj četrt stoletja zveze in nekaj manj zakona odločila za ločitev,« ekskluzivno za Zvezde pravi Renata, (skoraj) nekdanja žena skakalnega asa Primoža Peterke. »Svojo zgodbo bom povedala samo enkrat, in sicer za Zvezde, nato pa se bom posvetila svojim trem otrokom, ustvarjanju novega življenja in domu, zato me ne kličite za intervjuje,« še odločno doda.
Dolgo se je po Kranju in okolici šepetalo, da se nekaj dogaja okoli zakoncev Peterka. Šušljalo se je, da v njunem zakonu (spet) škripa. Vendar je bila nekdanja kraljica Slovenije in manekenka, ki se je samozavestno sprehajala po modnih brveh, o njunih težavah vedno damsko tiho. Ne glede na to, kakšne so bile, ni nikoli želela prati umazanega perila v javnosti. »To se mi zdi nesmiselno in neumno. Vsak človek ima svoje težave, ki jih rešuje, kakor najbolje ve in zna. Meni se je vedno zdelo pomembno, da mi je bilo tudi v najtežjih trenutkih jasno, da imam otroke, da sem odgovorna zanje in da moram vedno delati v njihovo dobro. Nič drugače ne nameravam ravnati v prihodnosti,« je odločna Renata, ki je bila s Primožem od svojega šestnajstega leta. Nesebično mu je stala ob strani med njegovimi največjimi uspehi, pa tudi v temnih trenutkih, ko mu ni šlo, ko se je poskušal pobrati, pa si je vedno znova polomil krila.
Ženske težko pobegnemo od odgovornosti
»Čeprav je včasih videti zvezdniško, življenje z vrhunskim športnikom ni preprosto. Le malo ljudi ve, da so on in njegove potrebe vedno na prvem mestu, da ga je treba podpirati takrat, ko mu gre, še bolj pa takrat, ko se vse sesuje v prah. Jaz sem imela še dodatno odgovornost, ko sem pri 21 letih prvič postala mama prekrasnemu sinu Maju, danes zelo pridnemu dijaku Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju in dobremu nogometašu. Kmalu zatem sta se nama rodili še hčerki Gaja in Stela, danes stari štirinajst in enajst let. Gaja se je zapisala smučarskim skokom, nekaj časa jih je trenirala tudi Stela, ki se je letos raje odločila za ritmično gimnastiko. Ker je bil Primož nenehno odsoten, sem morala poskrbeti za šest vogalov hiše, ne samo za tri,« slikovito razlaga Renata in dodaja, da se ji včasih zdi, kot da živi v filmu. Samo z železno disciplino ji je uspelo vse niti držati v rokah.
Obilje težav
»Redko spim več kot nekaj ur na noč in sem od vsega skupaj presneto utrujena. Prva misel zjutraj je, kam moram peljati katerega otroka, kateri trening ali tekmo ima, kateri test piše, kaj se mora učiti, narediti domačo nalogo. Potem pa imam večizmensko službo, v katero zelo rada hodim, ki pa mi je tudi nujno potrebna za plačilo položnic. Še dobro, da se mi ni zmešalo in da mi na pomoč vedno priskočita moja zlata mama in očim, za kar sem jima zelo hvaležna,« je iskrena Renata, ki je zaradi vsega stresa izgubila kar nekaj kilogramov in bi se zlahka spet sprehajala po modnih brveh kot nekoč. Vendar ji zdaj kaj takšnega ne pade niti na misel, saj ima kopico drugih stvari.
Težave s Primožem so se jima z leti toliko nakopičile, da je pred časom vrag odnesel šalo. »Niti sanja se mi ne, kako sem vse to zdržala. Veliko je bilo samotnih dni in noči. Na koncu se je nabralo toliko vsega, da se mi je zdela ločitev edina možna rešitev. Verjela sem v svoj zakon in trdo garala, zato si nisem mislila, da bo prišlo do tega. Pred dobrega pol leta sem vložila tožbo za razvezo. In ker sodni mlini meljejo počasi, postopki pa se vlečejo, bo verjetno trajalo še nekaj časa, da bom ločena tudi na papirju,« razloži in prizna, da bi se po koncu te zgodbe rada vrnila v domači Kranj. Želi si ustvariti nov dom zase in za svoje otroke, za katere se zaveda, da jim v teh težkih trenutkih ni enostavno, vendar se z njimi veliko pogovarja in jim poskuša razložiti celotno zadevo.
Novo življenje
»Bog ti nekaj da, nekaj pa ti vzame. Meni je dal najboljše otroke. Ni je stvari na svetu, ki je ne bi naredila zanje. Vendar pa sem v vseh teh letih odpovedovanja in skrbi za druge povsem pozabila nase. Ravno sem se spraševala, kdaj sem se nazadnje dodobra naspala, bila brez skrbi in temnih misli. Ali pa imela uro ali dve časa, ko mi ni bilo treba početi prav nič, ko bi si lahko 'prezračila' glavo in mislila lahkotnejše misli. V zadnjem času sem odkrila, da svoj prepotrebni mir najlaže najdem v hribih. Visoko nad tlemi se zbistri glava in sčistijo misli. Veliko delam, vendar si poskušam končno vzeti nekaj časa zase. Da skočim na kakšen hrib. Moj veliki načrt za letošnje leto je, da se povzpnem na Triglav,« nam razkrije svoje želje.
Upa, da bo formalni ločitveni postopek čim prej za njo, da bo jeseni, ko bo praznovala štirideseti rojstni dan, Maj pa osemnajstega, resnično obrnila nov list v življenju. »Po vsem, kar sem prestala in kar se mi je dogajalo, vseeno nisem izgubila vere v ljubezen. Zmaga je, da se po vsakem, še tako hudem in bolečem padcu dvigneš in greš dalje,« pravi in dodaja, da ima na srečo ob sebi ljudi, ki je tudi v najtežjih trenutkih niso zapustili. Večno bo hvaležna mami in prijateljicama, ki so ji stale ob strani, ko je mislila, da se ji bo od vsega hudega zmešalo. Podpirajo jo v njeni nameri, da sebi in otrokom ustvari mirno, varno, ljubeče in zadovoljno življenje. »Vse bom naredila za otroke, da jih spravim do kruha, in kot sem že omenila, začela tudi skrbeti zase. Vem, da v takšnem položaju nisem edina, da se s tem spopada na tisoče žensk. Sebi in drugim želim, da se jim uspe izkopati iz najhujšega ter živeti mirno in srečno življenje.«
