Vseevropska peticija je za zdaj na voljo samo v elektronski obliki. Svoj podpis lahko prispevate, če se odklikate na spletno stran www.odvildovilic.si.
Če naštejemo samo nekaj šokov, ki smo jih doživeli v EU, kjer imamo te reči bojda odlično regulirane. Kako ob tem, kaj vse so pripravljeni dobavitelji storiti za vsak cent zaslužka, sploh komentirati dejstvo, da so naši javni zavodi pri zagotavljanju obrokov zakonsko zavezani vodilu najnižje cene? Sliši se naravnost neverjetno. A je žal vseeno res. Kot stvari stojijo, so nam naši uradniki očitno odmerili status nekakšnih svetovnih smetarjev. Pa smo res tako revna in zanikrna dežela, da lahko našim otrokom, ostarelim in bolnikom zagotavljamo samo najcenejša možna živila? In kar je skoraj enako pomembno: si kot ena od dežel z najnižjo ravnijo prehranske samooskrbe v EU res lahko privoščimo še naprej tako ignorirati in s tem neposredno pljuvati na našega domačega kmeta?
Najbrž se lahko strinjamo, da so to res ključna vprašanja strateškega razmisleka o prihodnosti. Prvo v nizu krvavo potrebnih rešitev je prejšnji teden predstavil evropski poslanec Igor Šoltes, ko je v javnost splovil peticijo za izvzetje živil iz sistema javnega naročanja. Njen osnovni namen je sila preprost: konec diktature varčevanja, ki državno blagajno dolgoročno v resnici stane veliko več, kot je kratkoročno prihranila.
»Dovolj je vendar tega,« pravi Šoltes, »da varovance v javnih zavodih hranimo s slabo hrano, pripeljano od daleč, obremenjeno z nezdravimi kemičnimi snovmi. Zakaj ne bi raje dali prednost naši kakovostni lokalno pridelani hrani, kar bo dolgoročno razbremenilo tudi zdravstveni sistem? Samo stroški bolezni, povezanih z debelostjo, predstavljajo približno sedem odstotkov vseh izdatkov za zdravstveno oskrbo! K tej številki pa niso vključeni širši posredni stroški ob slabši produktivnosti zaradi zdravstvenih težav in prezgodnje smrtnosti.«
Mleko v »kantah za barve«
V podporo Šoltesovi peticiji se je dvignila tudi vrsta znanih in uglednih glasov z vseh področij družbenega življenja. Prisluhnimo najprej Tonetu Horvatu, direktorju mednarodno uveljavljenega centra biotehnike in turizma Grm iz Novega mesta: »Ko sem se vozil po Litvi, sem na lastne oči videl, kako tam pridelujejo mleko,« je opozoril. »Ne da bi se jim prej umilo vime, so krave pomolžene na roke v kante za barve … Njihovo vsebino delavec potem izliva na prikolico na traktorju, ki nima zagotovljenega nobenega sistema hlajenja! Ko sem kasneje izvedel, da prav iz Litve uvažamo mleko v naše javne zavode, me je prav zmrazilo. Zakaj vendar vozimo sem sporno tuje mleko, odlično svoje pa prodajamo v tujino?«
Gospod Horvat nima nobenih zadržkov, da ne bi jasno in glasno prikimal osnovnim ciljem peticije. »Poceni hrana v resnici sploh ni poceni. Če vštejemo še vse skrite stroške – predvsem zdravstvene in okoljske! – je to pogosto najdražja hrana od vseh. Veste, dampinške cene največjih svetovnih prehranskih korporacij so v resnici posebej huda oblika zločina proti človeštvu. Zakaj? Ker iz enačbe sistematično izrivajo malega kmeta. Ideal velikega kapitala je itak že zdavnaj postal, da ima pridelovalca in potrošnika vsakega na svojem koncu sveta. Da lahko s prevozom in raznimi manipulacijami čim bolj olupi oba!«
Uvažamo tuje, naše kmetije pa propadajo
Našim bralcem dobro znani borec za vzdržnejšo prihodnost Anton Komat pri tem opozarja: »V zadnjih desetih letih je v Sloveniji propadlo 16.000 malih kmetij. Si sploh znamo predstavljati, kaj to pomeni? V negotovih časih, ki prihajajo, je prehranska varnost vendar najosnovnejša varnost, kar jih država sploh lahko ima!« Naj torej ne bo odveč še enkrat opozoriti, da je diktatura najnižje cene v resnici tudi vrtanje luknje v koleno našemu gospodarstvu. Pozor: ocenjeno je bilo, da v slovenskih javnih obratih letno porabijo več kot dvesto milijonov prehranskih izdelkov. Samo vzgojno-izobraževalne ustanove pripravijo več kot 680.000 obrokov dnevno. Si predstavljamo, kakšen preporod bi doživeli slovenski pridelovalci in predelovalci, če bi vsa ta naročila po novem pripadla njim? Tudi za zdaj višja cena lokalnih živil bi se ob na ta način zagotovljeni dolgoročni varnosti nedvomno počasi približala občutno zmernejšim številkam.
Norosti naših predpisov
Zvonko Pukšič, gospodar ekološke kmetije Moja bio dežela iz Koga pri Ormožu: »Po sprejetju nove zakonodaje smo po prelomu tisočletja kaj kmalu izpadli iz sistema javnega naročanja,« je povedal na dogodku v podporo peticiji. »Po novem smo morale kmetije namreč zagotoviti čisto vse, kar je javni zavod potreboval v sklopu posamezne kategorije. Če si ga želel torej oskrbovati s kategorijo 'sadje in zelenjava', si moral priskrbeti celo tropske sadeže … Tega pa mi seveda nismo bili zmožni.«
Tudi gospod Zvonko se še vedno ne more načuditi celostni nespametnosti trenutno veljavne ureditve. »Dobro, v zadnjih letih so aneksi o izjemah vse skupaj vsaj malo popravili. A zakaj bi bila vendar zdrava hrana za naše otroke, ostarele in bolne izjema? In zakaj bi sploh iz Nizozemske ali Španije vozili zelenjavo, ki jo pridelujemo pri nas? Seveda je treba tudi kaj uvoziti – a predvsem tisto, česar nimamo! Veliko moramo še narediti glede miselnosti, ki preveva naše javne strukture. Ko sem šel kot ekološki kmet svoj pridelek ponujat v bolnišnice, so me tam zavrnili z besedami: 'Bolniki pri nas v povprečju bivajo samo malo več kot tri dni – v tako kratkem obdobju pa za njihovo zdravje s hrano itak ne moremo narediti nič bistvenega!'«
Hrana naj bi bila vendar zdravilo!
Da ne bi učili krive vere, moramo opozoriti, da je diktatura najnižje cene v javnih zavodih problem v vsej Evropski uniji. Pri pisanju te interesom velikega kapitala sramotno naklonjene zakonodaje so slovenski birokrati in politični odločevalci v resnici samo sledili direktivam EU. »Je pa res,« pojasnjuje Šoltes, »da bi nam lahko tudi obstoječa ureditev omogočila bistveno več fleksibilnosti pri konkretnih naročilih. No, če bi se zanjo seveda zavzeli in si jo izborili, kot so to storile nekatere druge članice Unije. Dolgoročno je treba vsekakor tudi na evropski ravni doseči spremembo škodljive ureditve. Nobena skrivnost ni, da imajo izdelki s kratko prehransko verigo tudi nižji ogljični odtis in so zato veliko prijaznejši do okolja. Da sploh ne omenimo problematike zavržene hrane in vse dodatne embalaže, ki jo zahtevajo od daleč uvožena živila!«
Pobudo je prišla v imenu Sekcije za primarno pediatrijo pri Združenju za pediatrijo podpret tudi prim. Jasna Čuk Rupnik. Opozorila je, da slovenski otroci v vrtcih in šolah zaužijejo več kot 50 odstotkov svojega dnevnega vnosa hrane. Pri otrocih iz revnih družin, kjer jim doma primanjkuje hrane, pa celo do 70 odstotkov! »Primarnim pediatrom in šolskim zdravnikom nam je seveda jasno, da je hrana ne samo živilo, temveč v preventivnem smislu tudi zdravilo. In obenem najosnovnejše zagotovilo za zdrav celostni razvoj. Zakaj torej pred naše otroke postavljamo ceneno uvoženo zelenjavo, ki je prej cele dneve stala po trgovinah in skladiščih, da je bila ja še dodatno oropana dragocenih mikrohranil?«
Če otroka navadiš jesti sranje ...
Dobri znanec z malih zaslonov Boštjan Romih: »Kot staršu treh šoloobveznih otrok in ljubitelju sonaravnega načina življenja mi je seveda še kako mar, kaj naši otroci jejo v šolah,« je povedal za bralce Zarje. »Nerazumno pehanje za najnižjo ceno je pljunek na našo skupno prihodnost. Če otroke navadimo jesti, oprostite, sranje, ga bodo jedli tudi naprej v odraslih letih. Jasno je namreč, da si velik del zdravja ali bolezni prijemo, zato bi nas moralo to še kako skrbeti.«
Popularni televizijski in radijski voditelj se je odločil izpostaviti še nekaj. »Gojenci naših vrtcev, šol, domov za ostarele in bolnišnic sodijo med najšibkejše člane družbe. Torej med tiste, ki so najbolj odvisni od nas drugih. In če jim na krožnike vztrajno nalagamo najcenejšo možno hrano, to pomeni, da kot družba nismo dovolj civilizirani. Vsaj zame je merilo civiliziranosti prav to, kako ravnaš z najšibkejšimi člani skupnosti. In tako kot zdaj mi ravnamo z našimi otroki, bodo oni ravnali z nami, ko se bo situacija obrnila in bomo mi odvisni od njih!«
Zakaj se vendar sploh trudim?!
Na to se je navezal zdravnik družinske medicine Igor Muževič: »Kot zdravnik in kot navaden državljan preprosto ne morem razumeti, kako je lahko do trenutno veljavne zakonodaje sploh prišlo! Poskušam si predstavljati, kako so morali uradniki in odgovorne osebe pri sprejemanju zakonskih aktov razmišljati … Pa mi to preprosto ne uspe!«
Bolj ko dr. Muževič razmišlja o tem, bolj ga grabi jeza. »Povedati moram, da me je zelo pretresla nedavna novica o bolnem poljskem mesu! Z ženo si resnično prizadevava, da bi naši družini zagotovila zdravo hrano lokalne pridelave, kar zahteva seveda veliko časa in skrbi. Potem pa pošlješ otroka v vrtec, kjer mu lahko očitno na mizo mirno postavijo kakšno tumorsko meso! Ob tem se kot starš vprašam: zakaj se vendar sploh trudim?!«
Milo rečeno upravičenega gneva našega sogovornika s tem še ni bilo konec. »Kaj ni šlo pri sprejemanju take zakonodaje vsaj za kaznivo dejanje malomarnega opravljanja uradne dolžnosti? Zakaj mora človek, ki ustreli drugega človeka, za trideset let v zapor – medtem ko se uradniku, zaradi čigar malomarnosti nastrada tisoče ljudi, ne zgodi nič? Kajti najcenejša hrana na krožnikih varovancev javnih zavodov se konkretno prevede v toliko in toliko več invalidnosti in prezgodnjih smrti – o tem ne more biti nobenega dvoma! Ne, proti obstoječi ureditvi se je treba nemudoma dvigniti in ostro pritisniti na odločevalce, da končno sprejmejo ustrezne rešitve!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
