Tudi SR Hrvaška se je počutila zapostavljeno, saj je trdila, da se zaradi turizma kar 50 odstotkov vseh deviz zliva čez njen teritorij, ob tem pa ima Hrvaška na razpolago le sedem odstotkov deviznih rezerv. V Zagrebu so se zato pojavile zahteve, da se odpravi monopol zveznih bank. Hrvaška pomlad oziroma MASPOK (masovni pokret) je zagon dobil v začetku leta 1970, ko ga je podprla hrvaška partija. Osrednja zahteva je bila, da se z deviznimi sredstvi zagotovi izgradnja moderne avtoceste od Zagreba do Splita, ki so jo želeli poimenovati Avtocesta kralja Tomislava in poleg največjih hrvaških mest povezati državnopravno kontinuiteto s srednjeveško hrvaško državo. Zaradi očitne nacionalistične konotacije je gibanje pritegnilo številne separatiste, a tudi liberalce.
Pojavljale so se zahteve o spremembi Jugoslavije v konfederalno zvezo narodov, Hrvaška pa naj bi zaprosila za sedež v OZN. Zaradi razmaha nacionalizma so se že pojavile prve napetosti med hrvaško večino in srbsko manjšino. Po oklevanju in prigovarjanju JLA se je Tito vendarle odločil posredovati. Partijsko vodstvo je 1. decembra 1971 gibanje MASPOK razglasilo za šovinistično in ukazalo zamenjavo vodstva v Zagrebu. Po demonstrantih je udarila policija in več kot 2000 ljudi je bilo aretiranih. Novo vodstvo hrvaških komunistov pod Vladimirjem Bakarićem in Milko Planinc je bilo ostro do disidentov. Obračunu z MASPOK je sledila še čistka liberalcev v srbski partiji.
