Študija francoskih ekonomistov, ki so jo objavili v znanstveni reviji Science Advances in ki obravnava obdobje med 1985 in 2015, je proučila ekonomski vpliv prosilcev za azil, torej migrantov, ki se zaradi strahu pred preganjanjem v domovini preselijo v novo državo, na države članice EU, poroča tiskovna agencija Reuters. Vključuje prosilce za azil, ki so jim prošnjo odobrili, temelji pa na podatkih o migracijah in ekonomskih podatkih iz Avstrije, Belgije, Danske, Finske, Francije, Irske, Islandije, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Portugalske, Španije, Švedske in Združenega kraljestva, torej brez Slovenije.
Ugotovitve študije kažejo, da so prosilci za azil v državah, ki so jih sprejele, prispevali k povečanju gospodarske proizvodnje in znižanju stopnje brezposelnosti, hkrati pa niso predstavljali znatnega bremena na javne finance, pravijo raziskovalci. »Dodatne javne izdatke, ki se jih običajno označuje kot "breme beguncev," več kot pokrijemo s povečanjem davčnih prihodkov,« so zapisali. Na podlagi podatkov iz zadnjih treh desetletij naj bi prosilci za azil povečali tudi bruto domači proizvod, neto davčne prihodke držav pa zvišali za 1 odstotek, pri čemer naj bi k bruto domačemu proizvodu največ prispevali v treh do sedmih letih po migracijskem šoku.
Za vse ni enako
V oči seveda bode dejstvo, da podatki vključujejo obdobje do leta 2015, ko je migrantska kriza z več kot milijonom migrantov iz Bližnjega vzhoda in Afrike dosegla vrh, v srca Evropejcev pa so se naselila protimigrantska čustva. V torek objavljeno letno poročilo visokega komisarja Združenih narodov za begunce kaže, da se je število beguncev na svetu leta 2017 z 2,9 povečalo na 25,4 milijona.
Chad Sparber, izredni profesor ekonomije na univerzi Colgate v New Yorku, je za Reuters poudaril, da je ta študija dober opomnik, da zoper humanitarne vidike migracij ne obstajajo prepričljivi ekonomski dokazi. Hkrati je opozoril, da zaradi tega ne smemo spregledati vidikov posameznih državljanov, ki negativne posledice priseljevanja morda občutijo na osebni ravni. »Obstajajo ljudje, ki marsikaj izgubijo ali pa ob tem trpijo. Priseljevanje je na splošno dobro, vendar kljub temu priznavam, da to ne velja v primeru vsakega posameznika,« pravi.
