Kjer se država nikoli ni vzpostavila, za red poskrbijo kriminalci.
Pod vznožjem ognjenika Vezuv, ki je nekoč pokopal Pompeje, danes na najgosteje poseljenem ognjeniškem območju živi tri milijone prebivalcev mesta Neapelj. A ta preteča nevarnost je še najmanjša skrb povprečnega Neapeljčana, ki živi in dela v regiji z najvišjo stopnjo umorov v Evropi in z enim najvišjih razmerij med razpečevalci drog in prebivalci na svetu.
V primerjavi z neapeljskimi kriminalnimi klani je sodobna italijanska država s svojimi 150 leti obstoja le bežni prišlek v Neapelj, ki ga že stoletja obvladuje tako imenovana Camorra – ali kot ji rečejo lokalci – Sistem.
Italijanska gospodarska zbornica majhnih podjetij je pred slabim desetletjem ocenila, da organizirani kriminal obvladuje nezaslišanih sedem odstotkov italijanskega bruto domačega proizvoda – kar v izdanih računih nanese kar 107 milijard evrov. Kakšen delež kriminalci zaslužijo v neizdanih računih in v trženju nelegalnih dobrin in storitev, ostaja predmet ugibanja.
Najbolj neoliberalna med mafijami
SISTEM
Lokalci Camorre ne poznajo pod tem imenom, rečejo ji kar Sistem, saj v vseh pogledih spominja na paralelno družbeno ureditev, ki v svoji krvavi verziji kapitalizma ne potrebuje več države in finančnih institucij.
Kako je to mogoče? Preiskovalni novinar Roberto Saviano v knjigi Gomorra opisuje, kako se je podjetno neapeljsko podzemlje iz prastarih poslov reketa, izsiljevanja, preprodaje drog in tihotapljenja cigaret preusmerilo v legalni posel. Pri tem nikakor niso opustili izjemno dobičkonosnih storitev z druge strani zakona, le preusmerili so se v legitimno gospodarstvo, najprej v smetarstvo, nato v uvoz potrošnih dobrin iz Kitajske in na koncu celo v visoko modo.
»Sistem je predrugačil klasične metode izsiljevanja in oderuštva. Klani so dojeli, da trgovci potrebujejo likvidna sredstva in da banke postavljajo vse ostrejše pogoje, zato so se umestili med dobavitelje in trgovce. Trgovci, ki nabavljajo prodajne izdelke, jih lahko plačajo z gotovino ali menicami. Če plačajo z gotovino, je cena za tretjino ali celo polovico nižja, kot bi bila, če bi plačali z menicami,« Salviano pojasnjuje, od kod interes trgovcev, da likvidnost vzdržujejo z denarjem Camorre, ko si je ne morejo več zagotoviti pri bankah.
Kjer ni države, cveti kriminal
Strupeni odpadki
TRIKOTNIK SMRTI
Camorra je v devetdesetih dojela, da so strupeni odpadki vir bajnega zaslužka. Po ocenah so njeni klani v okolici Neaplja zagrebli 10 milijonov ton strupenih odpadkov. Tri predmestna mesta Nola, Acerra in Marigliano so zaradi tega postala znana kot ’trikotnik smrti’, kjer beležijo 80 odstotkov več prirojenih motenj in 47 odstotkov več raka na prsih kot v celotni regiji.
Uradno ta podjetja in zaposleni v njih ne obstajajo. Oblasti zanje sicer vedo, vendar si v regiji z že tako visoko brezposelnostjo ne morejo privoščiti pregona črnega trga proizvodnje. To gospodarstvo v senci je le čakalo, da pade v naročje korupciji in kriminalu, ko se za zaščito ni več moglo zanesti na državo, niti ni moglo svoje poslovne opravilnosti vzdrževati ob pomoči bank.
Podjetna Camorra je namreč, v nasprotju z drugimi kriminalci, dojela, da odiranje ni dobra poslovna praksa. Domislili so si nekaj popolnoma novega – podjetnika, ki obstaja zgolj neuradno, so prav tako neuradno prevzeli. »Trgovec naposled postane le slamnati mož, ki prejema mesečno plačo. Klani niso kot banke, ki v primeru dolga pri priči vse zarubijo. Oni tako pridobljene nepremičnine uporabljajo, saj izkušenim prejšnjim lastnikom dovolijo v njih še naprej delati,« nadaljuje Saviano in navaja nekega skesanca, ki je policistom povedal, da kar polovico neapeljskih podjetij iz ozadja obvladuje Sistem.
