Emmanuel Macron je prvi krog francoskih volitev dobil s 23,8 odstotki oddanih veljavnih glasov. V drugem krogu se bo tako pomeril s skrajno desno Marine Le Pen, ki je v prvem krogu dobila 21,5 odstotka glasov. Na tretjem in četrtem mestu sta z nekaj manj kot 20 odstotki konzervativni republikanec Francois Fillon in levičar Jean-Luc Mélenchon, na peto mesto pa se je z bornimi 6,4 odstotki uvrstil kandidat sedaj vladajoče Socialistične stranke Benoit Hamon.
V le 18 mesecih je politično gibanje En marche! Pridobilo več kot 200.000 članov, Emmanuel Macron pa je v prvem krogu francoskih predsedniških volitev s skoraj 24 odstotki vseh glasov končal na prvem mestu. Glede na javnomnenjske raziskave se mu za zmago proti nacionalistki Marine Le Pen, ne bo potrebno prav posebej potruditi.
Macron, strokovnjak za filozofijo nemškega idealista G. W. F. Hegla, izšolan klasični pianist, investicijski bankir z zavidljivim znanjem matematike, finančni inšpektor in nekdanji minister za gospodarstvo, se je rodil v severnem francoskem mestu Amiens, v družini iz višjega srednjega razreda. Njegova starša – zdravnik in univerzitetna profesorica nevrologije – sta poskrbela za to, da je dobil elitno izobrazbo. Najprej na zasebnih katoliških osnovnih in srednjih šolah in nato na prestižni Univerzi Nanterre v Parizu, kjer je magistriral iz filozofije.
Svojo sedanjo ženo, 24 let starejšo Brigitte Trougneux, je spoznal pri 15 letih na dramskem krožku. Njegova starša sta zvezo hotela razdreti, a Macron in Trougneux sta sedaj poročena in živita v Parizu, skupaj s tremi otroki iz njenega prvega zakona.
Macronova kariera je bogata. Čeprav je v mladih letih želel postati pisatelj, je bilo njegovo delo mnogo bolj matematično. Bil je zaposlen v državni zakladnici, nato se je preizkusil kot investicijski bankir, kasneje kot namestnik šefa osebja predsednika Francoisa Hollanda, na koncu pa je prevzel ministrstvo za gospodarstvo.
Na političnem kompasu se je postavil na kontradiktorno točko, pozicijo med socialistom in liberalcem, kar se je izkazalo za odlično formulo proti ksenofobni, nacionalistični, proti-globalizacijski kampanji njegove glavne nasprotnice Marine Le Pen. A če je Macron dobil večinski ljudski glas zaradi njegove profesionalne privlačnosti in opozicije skrajnim pogledom Le Pen, so do njega mnogo bolj rezervirani predstavniki organiziranega delavstva. V času ministrovanja je namreč sprejel vrsto zakonodajnih ukrepov, ki nižajo pravice iz dela. Na največ upora so naletela nova pravila, ki omogočajo podaljševanje standardnega 35-urnega delavnika, ki so tudi sprožila množične stavke po državi.
Macronov politični program je po besedah njegovih kritikov dolgočasen in splošen. Vendarle pa je iz programa in kampanje razvidno, da bo na njegovi politični agendi nižanje korporativnih davkov na dobiček, fleksibilizacija trga dela ter podpora projektu Evropske unije in neoliberalni globalizaciji.
