Namestitev dronov MQ-1C Gray Eagle (Sivi Orel) na ozemlje Južne Koreje je odgovor na severnokorejske teste balističnih izstrelkov, ki so jih izvedli v zadnjih mesecih, poroča ameriški portal Foxtrot Alpha.
MQ-1C Gray Eagle lahko v zraku ostanejo več kot 27 ur, dvignejo se lahko na višino 7500 metrov, potujejo pa lahko s hitrostjo 150 vozlov. Nosijo lahko do 4 lasersko vodene protioklepne rakete AGM-114 Hellfire.
Namestitev dronov je sicer drugi korak v ameriški taktiki obrambe južnokorejskega ozemlja. Prvi, mnogo bolj kontroverzni, je namestitev protiraketnega sistema THAAD. V sistemu THAAD je namreč vsebovan tudi radar AN/TPY-2, ki bi lahko znatno omejil kitajsko zmožnost tako imenovanega ‘povratnega napada’. Peking se zato boji, da bi namestitev sistema THAAD na južnokorejsko ozemlje pomenilo, da lahko ZDA z jedrskimi konicami napadejo kitajsko ozemlje, ti pa jim napada ne bi mogli ‘vrniti’, kar bi zrušilo ravnovesje moči med velesilama, ki trenutno obstaja, ker si državi lahko medsebojno grozita z jedrskimi napadi.
Povečana vojaška prisotnost ZDA v Južni Koreji pa jezi tudi prebivalce te azijske države. Javno mnenje se namreč nagiba v smeri mehkejšega pristopa do severne sosede in poskusa vzpostavitve trdnejših stikov med državama. To bi lahko bilo mogoče, saj bo odstavljeno predsednico Park Geun Hje, ki je vodila agresivno politiko do Severne Koreje, najbrž zamenjal bolj zmerni Mun Dže In.
A ne ameriška brezpilotna letala, ne sistemi THAAD, k otoplitvi odnosov in zmanjšanju grožnje iz severa, ne bodo pomagali, še pišejo na Foxtrot Alpha.
