Pred nekaj meseci so astronomi odkrili planet v velikosti Zemlje, ki kroži okrog nam najbližje zvezde – Proxime Centauri – na razdalji, ki bi lahko omogočala pogoje za življenje. Sedaj skupina astrofizikov ugotavlja, da bi bilo mogoče planet, ki so ga poimenovali Proxima B, obiskati v ne tako dolgem času.
Plan je naslednji – skonstruirati majhna vezja, opremljena s fotoaparati in drugimi senzorji, jih poslati v orbito planeta in s pomočjo komunikacijskega laserja nazaj na Zemljo poslati pridobljene fotografije in podatke.
Proxima B je sicer od nas oddaljen približno 4,24 svetlobnih let. To pomeni da bi s hitrostjo blizu svetlobne, do tja potrebovali več kot štiri leta. Svetlobne hitrosti seveda še ne moremo doseči, a obstajajo drugi načini hitrega potovanja skozi ogromne vesoljske razdalje. Eden izmed teh načinov vključuje uporabo tako imenovanih sončevih jader, ki jih nameravajo uporabiti tudi pri omenjenem projektu.
Kaj so solarna jadra in kako delujejo?
Solarno jadro je ime za grafensko jadro prevlečeno z metamaterialom, ki odbija svetlobo. Tako razpeto jadro lovi svetlobne fotone in jih uporablja za pospeševanje skozi vesolje. Majhen čip s pripadajočim solarnim jadrom bi potrboval približno 90 let, če bi za 'gorivo' uporabljal svetlobo sonca.
A za astronome to ni dovolj hitro. Do podatkov hočejo priti še v času svojega življenja, zato iščejo močnejši 'veter' za solarna jadra. To bi jim lahko uspelo s konstrukcijo masivnega laserja, ki bi ga usmerili v jadro in tako prenesli kinetično energijo fotonov na jadro. S tem bi lahko dosegli do 20 odstotkov svetlobne hitrosti, kar bi zneslo približno 20 let potovanja.
Da pa čipi ne bi zgolj poleteli skozi zvezdni sistem Alpha Centauri (čigar del je Proxima), jih bo potrebno tudi zaustaviti. To bi lahko storili tako, da bi jadro obrnili in uporabili zvezdno svetlobo za ustavljanje robotkov. Ti bi se morali ustaviti ravno pravšnji čas, da bi lahko ujeli orbito Zemlji podobnega planeta, kjer bi lahko nekaj časa ostali in nabrali čim več podatkov.
Problem, ki pesti omenjeni načrt je seveda finančni. Ni namreč nikakršnega zagotovila, da bi majhni robotki sploh uspešno prišli na cilj. Med dolg potjo bi jih lahko razbil že vesoljski prah ob katerega bi naleteli. Prav tako ni jasno koliko bodo podatki, ki bodo čez več desetletij poslani na Zemljo, sploh uporabni. Gre torej za veliko vsoto denarja, ki morda ne bo imel nobenega večjega učinka.
A kontakt z naseljivim planetom v drugem osončju se vendarle zdi mnogo bolj verjeten kot kadarkoli prej.
